Recenzija: Gostilnica XXI

Gostilnica XXI na Rimski cesti je ena tistih, ki je vzniknila z ljubljanskim boomom bistrojev v zadnjih letih in takrat izkoristila tržno nišo v prestolnici. Za enaindvajsetko stoji mladi Luka Pucher, ki je priljubljenemu lokalu Žmauc leta 2011 dodal še kulinarično ponudbo jedi, "kot bi jih skuhale naše ome".

XXI tako temelji na pristni slovenski kuhinji, dopolnjeni z mediteranskimi vplivi in navdihi, ki jih je razbrati v njihovi hobotnici na rdeče, domačih fužih z lososom, pinjolami in bučkami ter ajdovi kaši s popečeno zelenjavo in parmezanom. Jedačo dopolnjujejo domači naravni sokovi, domače pivo z Iga in slovenska oranžna vina.

Gostilnica ne komplicira in se ne skriva za prazno krinko "nobel" restavracije, ampak je predvsem prostor s pristnim domačim, sproščenim in toplim vzdušjem z eklektično mešanico klientele, od ljubljanskih hipsterjev do profesorjev z bližnje Filozofske fakultete in igralcev iz le streljaj oddaljene SNG Drame.

Gostilnici je poleg prijetnega interierja s klavirjem v kotu in lesenimi mizami treba šteti v plus tudi, da se ni ujela v past nabijanja komercialnih radiev in Pucher raje poskrbi za prijeten, atmosferični jazzovski miks, ki daje Gostilnici precejšnjo mero sofisticiranosti.

Gostinska ponudba enaindvajsetke temelji na sveži sezonski hrani in večinoma slovenskih sestavinah. Hladna predjed ribjega festivalskega menija upraviči vsa pričakovanja - namaz iz divjega brancina je fino začinjen, lepo kremast in mazljiv, dodatek na drobno sesekljane rdeče paprike in drobnjak pa krožnik okrepi z barvami in svežino. Kruh je, jasno, domač, s hrustljavo skorjico in okusno belo sredico, tak, kot mora biti. Za k namazu ga še popečejo.

Juha je sezonska, tokrat je bila krepka kremna zelenjavna z brokolijem, cvetačo in korenčkom. File kovača v Gostilnici znajo speči, da lepo ohrani vso sočnost in vonj po morju, s katerim boj za prevlado bije limetina omaka, ki pa ribo zgolj lepo dopolnjuje, ne pa zaduši. Tatarski se vidi, da je sveže pripravljena in ne pretežka, ponovno krepko porcijo pireja pa odišavijo z belimi tartufi. Vse kombinacije okusov se ujemajo, morda bi lahko le sicer zelo okusno tatarsko v celoti zamenjali s kakšno konkretnejšo dozo res všečne limetine omake.

Sladica je bila prava eksplozija barv - borovničasto violične, breskvasto oranžne in jagodno rdeče - resda poletnih barv in okusov, a če dobiš oktobra res okusne borovnice in breskve, vse to pa posrečeno vkomponiraš v španske vetrce in rožmarinovo omako, tu res ni kaj za očitati. Za jabolka in kakije bo še dovolj časa.