Tenorist Branko Robinšak obeležuje 30-letnico umetniškega delovanja

SNG Opera in balet Ljubljana bo v soboto, 21. decembra, z izvedbo predstave La bohème obeležila 30-letnico umetniškega delovanja prvaka ljubljanskega opernega ansambla, tenorista Branka Robinšaka, ki bo nastopil v vlogi Rudolfa.

Na svečani predstavi pod vodstvom dirigenta Lorisa Voltolinija bodo ob slavljencu v glavnih vlogah nastopili še Martina Zadro kot Mimi, Jože Vidic kot Marcel, Saša Čano kot Colline, Mirjam Tola kot Musetta, Darko Vidic kot Schaunard in Zoran Potočan kot Benoit ter zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana.

Veseli bi bili, če bi 30-letnico našega tenorista počastili s svojim obiskom tudi vi, dragi novinarji in ostali predstavniki medijev, zato vas vabimo v našo družbo.

Svojo udeležbo sporočite na e-naslov info@opera.si do četrtka, 19. decembra.

Lepo vas pozdravljamo.

Umetniška ekipa SNG Opera in balet Ljubljana

Informacije za medije na tel.: 01 241 59 10 ali 041 364 211

###

Tenorist Branko Robinšak se je rodil v Mariboru. Na Univerzi v Ljubljani je najprej vpisal študij geodezije in šele pozneje petje na Akademiji za glasbo pri profesorici Evi Noušak Houška. Že v času študija je bil angažiran v ljubljanski Operi SNG kot solist, kjer je leta 1983 debitiral z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali. Naslednje poletje se je udeležil mednarodnega pevskega tekmovanja Mario del Monaco v Italiji, kjer je dobil nagrado. Po diplomi se je izpopolnjeval na Mozarteumu v Salzburgu pri profesorici Seni Jurinac. V salzburškem Deželnem gledališču je leta 1987 podpisal svoj prvi mednarodni angažma, za katerega je zaslužen sloviti avstrijski dirigent Hans Graf, s katerim je sodeloval pri pripravi debitantske vloge v Mozartovem Idiomeneu v frankfurtski Alte Oper. Isto poletje je zaznamoval tudi debut v kar treh koncertnih produkcijah na Salzburških poletnih igrah (Sommerfestspiele Salzburg). Januarja 1988 je poustvaril vlogo Ozie v Mozartovi zgodnji operi La Betulia liberata v režiji Ernsta Poetgena in pod taktirko Walterja Hagena-Grolla v okviru Mozartovih svečani tednov (Mozartfestwochen); produkcija je bila ponovljena tudi na poletnih igrah. V času nastopanja v Salzburgu je nastopil tudi v postavitvi Mozartovega Don Giovannija v režiji Joachima Hertza in izvedel nekaj vidnejših koncertnih nastopov pod taktirko Milana Horvata (Missa solemnis, Beethovnov Fidelio, Mozartov Rekviem).

V sezoni 1989/1990 je Branko Robinšak podpisal angažma v graškem opernem gledališču, kjer je pod vodstvom maestra Nikša Bareze nastopil v vlogi Idamantesa v Mozartovem Idiomeneu, kot Tamino v Čarobni piščali in kot Benedict v Berliozovi operi Beatrice in Benedict pod taktirko Jeana Perrisona. Umetniško sodelovanje z Nikšem Barezo je nadaljeval na različnih festivalih (Dubrovnik, Split). Leta 1991 je nastopil na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio, kar je kritika ocenila kot "odkritje". Istega poletja se je na Dunaju udeležil seminarja, ki ga je vodil sloviti italijanski tenorist Franco Corelli s svojo soprogo Loretto, kar je v Robinšakovi karieri pomenilo pomemben preobrat tako v tehničnem kot tudi v repertoarnem smislu. Že po dobrem letu napornega in vztrajnega študija pod mentorstvom zakoncev Corelli mu je uspelo podpisati angažma za "težji" repertoar, in sicer v Innsbrucku (Alfred v Traviati, Oedipus Rex v istoimenski operi Stravinskega). V januarju 1992 je na Dunaju sodeloval v koncertni produkciji Bellinijeve opere Beatrice di Tenda pod taktirko Pinkasa Steinberga in z Edito Gruberovo v naslovni vlogi. Švicarska gramofonska družba Nightigale Classics AG je posnetek koncerta izdala na zgoščenki. Leta 1993 je v münchenski Nemški operi debitiral kot vojvoda Mantovski v Rigolettu s Francom Bordonijem v naslovni vlogi. S to vlogo je v naslednjih letih gostoval v različnih evropskih opernih gledališčih. Gostoval je tudi s švicarskim Ensemble Theatre z vlogo Leicestra v Donizettijevi operi Maria Stuarda. V letu 1995 je poleg tekočih predstav železnega repertoarja nastopil še v Dvořakovi Stabat Mater (v španskih mestih San Sebastian, Bilbao, Madrid in v tržaškem Gledališču Verdi pod taktirko Juliana Kovačeva), nastopil je tudi na Nürnberškem poletnem festivalu v Schmidtovem oratoriju Das Buch mit sieben Siegeln (Knjiga s sedmimi pečati) pod taktirko Teodorja Guschlbauerja. V istem letu je pri založbi Mladinska knjiga izšel Robinšakov prvi monografski CD znamenitih opernih arij ob spremljavi Simfonikov RTV Slovenija in pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje, Marka Muniha ter Lorisa Voltolinija. V letu 1996 je pod taktirko Casparja Richterja gostoval na novoletni koncertni turneji po Danski, pozneje pa s podobnim sporedom še na Južnonemškem radiu Baden-Baden (Südwestfunk Baden-Baden), v leipziškem opernem gledališču in na festivalu Pro Mundo Uno v Rimu, kjer je nastopil pred papežem Janezom Pavlom II. v njegovi poletni rezidenci Castel Gandolfo. V letu 1997 je nastopil kot Roberto Devereux v istoimenski Donizettijevi operi ter kot Rodolfo v Puccinijevi La bohème ter izvedel še koncertne nastope s Filharmoničnim orkestrom iz Strasbourga (Orchestre Philharmonique de Strasbourg) pod vodstvom Teodorja Guschlbauerja ter scensko izvedbo naslovne vloge v Schubert-Denissowem Lazarusu pod taktirko Nikše Bareze, s katerim je na poletnem festivalu v Zagrebu leta 1998 nastopil v Satiriconu Bruna Maderne.

Sezona 1998/1999 je bila zaznamovana s tremi večjimi projekti v švicarskem nacionalnem gledališču Ensemble, kjer je nastopil kot Foresto v Verdijevi operi Attila, v Bizetovi Carmen kot don José, v Bellinijevi Normi kot Pollione ter v koncertni uprizoritvi Verdijevega Trubadurja kot Manrico, kot Foresto pa je gostoval tudi v Državni operi Karlsruhe pod taktirko Kazushia Ona. Na koncertnem odru je leta 1999 nastopil na abonmajskih koncertih Slovenske in Zagrebške filharmonije, istega leta je v Državni operi Gdansk debitiral kot Cavaradossi v Puccinijevi Tosci, marca 2000 pa kot Arturo v Bellinijevih Puritancih. V sezoni 2000/2001 je Branko Robinšak ponovno postal član ansambla ljubljanske Opere SNG, kjer je nastopil kot Ismaele v Verdijevem Nabuccu, Princ v Dvořakovi Rusalki ter v Verdijevem Rekviemu pod taktirko Stefana Pellegrina Amata. Z vlogo Ernanija v istoimenski Verdijevi operi je gostoval v švicarskem Ensemble Theatru, z vlogo Pollioneja v Bellinijevi Normi pa v Portu na Portugalskem v postavitvi Tima Collemana. V sezoni 2001/2002 je z velikim uspehom nastopil na matičnem odru kot Manrico v Verdijevem Trubadurju ter kot Lenski v Evgeniju Onjeginu Čajkovskega pod taktirko Stefana Pellegrina Amata, s Slovensko filharmonijo pa je v Barceloni sodeloval pri izvedbi Dvořakove Stabat Mater pod taktirko Marka Letonje. Nastopil je tudi Splitskem poletju (Splitsko ljeto, 2002) pod taktirko Nikše Bareze, in sicer v naslovni vlogi v operi Oedipus Rex Igorja Stravinskega - izvedbo je neposredno prenašala Hrvaška televizija - ter na istem festivalu še kot Forresto v Verdijevi operi Attila. Sezona 2002/2003 se je začela z odmevnimi gostovanji v Verdijevem Trubadurju v zagrebški Operi HNK in se je nadaljevala z različnimi opernimi in koncertnimi produkcijami doma in v tujini: Gounodov Faust v Cankarjevem domu, Verdijeva Luisa Miller (Rodolfo) v ljubljanski Operi SNG, koncertna izvedba in TV snemanje Gotovčeve opere Kamenik, ponovna postavitev Puccinijeve opere La bohème v zagrebški Operi HNK, gostovanje s Simfoniki RTV (Liszt, Faust Simfonie pod taktirko Ralfa Weikerta), gostovanje z naslovno vlogo v Mozartovem Idomeneu v zagrebški Operi HNK v režiji Herberta Kappelmüllerja ter pod taktirko Nikše Bareze ter gostovanje na Splitskem poletju (2003) z Izmaelom v Nabuccu pod taktirko Lorenza Castriote. Jeseni 2003 je v zagrebški Operi HNK sodeloval v praizvedbi Smareglijeve opere Ocean v vlogi Inita ter nekaj mesecev pozneje z ljubljansko Opero SNG v Cankarjevem domu debitiral kot Radames v Verdijevi Aidi. Sezono 2004/2005 je Branko Robinšak odprl z gostovanjem v Bratislavi in ob odprtju festivala nastopil v izvedbi Beethovnove Misse Solemnis pod taktirko Ralfa Weikerta, nato nadaljeval v tržaškem Teatro Verdi z vlogo Gioste Berlinga v Zandonaievi operi I Cavalieri di Ekkebú pod taktirko Steeva Mercuria in v režiji Federica Tiezzia. V januarju 2005 je sodeloval pri prvi svetovni odrski izvedbi Offenbachove opere Renske nimfe (Die Reinnixen) v vlogi Franza. Takoj zatem, februarja 2005, je s splitsko Opero HNK sodeloval v prvi hrvaški izvedbi Verdijeve opere Luisa Miller pod taktirko Iva Lipanovića. Aprila je pod taktirko Lorisa Voltolinija na domačem odru debitiral v vlogi Andrea Chéniera v istoimenski Giordanovi operi. V maju istega leta pa se je spet vrnil v tržaški Teatro Verdi, kjer je pod taktirko Jean Clauda Casadessusa in v režiji Davida Mc Vicarja nastopil kot Faust v istoimenski Gounodovi operi. Na Splitskem poletju 2005 je nastopil kot Pollione v Bellinijevi Normi in kot Izmael v Verdijevem Nabuccu. V letu 2006 je v Bernu sodeloval v prvi zahodnoevropski postavitvi Verdijeve opere Moč usode (peterburška verzija) v vlogi don Alvara, takoj za tem pa je v ljubljanski Operi SNG nastopil v vlogi Rudolfa v La bohème v režiji Vinka Möderndorferja.

V sezoni 2006/2007 je nastopal v tekočih predstavah v ljubljanskem in zagrebškem opernem gledališču ter v tujini in v Verdijevem Rekviemu v izvedbi Slovenske filharmonije pod vodstvom Georgea Pahlivaniana. V januarju 2008 je v Ljubljani interpretiral vlogo don Joséja v Bizetovi Carmen, ki jo je postavil Charles Roubaud, dirigiral pa Peter Feranec. V sezoni 2009/2010 je nastopil kot Vladimir Igorevič v Borodinovem Knezu Igorju v režiji Plamena Kartaloffa in pod taktirko Grigorja Palikarova, Pinkerton v Puccinijevi Madame Butterfly v režiji Gulia Ciabattija ter še kot Des Grieux v Puccinijevi Manon Lescaut v postavitvi istega režiserja. V januarju 2011 je nastopil kot Princ v Dvořakovi Rusalki (kooprodukcija s festivalom Glyndenbourne) v režiji Melly Still (asistent Ian Rutherford) in pod taktirko Tomáša Hanusa.

Februarja 2011 je Branko Robinšak prejel nagrado Prešernovega sklada za vloge Franza (Renske nimfe, Vladimirja Igoreviča (Knez Igor), Schubertovega Lazarusa, Pinkertona (Madame Butterfly) in Des Grieuxa (Manon Lescaut). Zagrebški bienale leta 2011 je obeležil z nastopom v praizvedbi opere Silvija Foretića Maršal pod taktirko Iva Lipanovića v Splitskem HNK. V naslednji sezoni je v istem gledališču debitiral kot Eisenstein v Straussovem Netopirju pod taktirko Nade Matošević in v režiji Ozrena Prohića. Sezono 2011/2012 obeležuje še praizvedba opere Ljubezen kapital Janija Goloba in Vinka Möderndorferja. V HNK Ivan Zajc pl. na Reki je v isti sezoni sodeloval kot Des Grieux v Puccinijevi Manon Lescaut v režiji poljskega režiserja Januša Kice in pod taktirko Nade Matošević. Januarja 2013 je debitiral kot Erik v Wagnerjevem Letečem Holandcu v režiji Matjaža Bergerja in pod taktirko Aleksandra Markovića, še istega leta pa je vlogo ponovil na Splitskem poletju 2013 v režiji Branka Brezovca in pod taktirko Tončija Bilića. Začetek sezone 2013/2014 je zaznamovala premiera Verdijevega Rigoletta pod taktirko Lorisa Voltolinija, kjer je po mnogih letih spet nastopil v vlogi vojvode Mantovskega, takoj zatem pa je gostoval na Češkem, in sicer v Ostravi, kjer je nastopil kot Ernani v istoimenski Verdijevi operi v režiji Mariana Chudovskega ter pod taktirko Tomáša Braunerja, in na Verdijevem festivalu v gledališču Antonina Dvořaka v Ostravi. Oktobra letos je nastopil tudi na Reki v Verdijevem Rekviemu pod taktirko Nikše Bareze, v teh dneh pa v zagrebški Operi HNK poustvarja vlogo Radamesa v Aidi, ki bo januarja doživela ponovitve tudi na Reki.