Dubravka Tomšič Srebotnjak z Orkestrom Slovenske filharmonije

Spoštovani abonenti Oranžnega abonmaja in drugi ljubitelji Slovenske filharmonije!

Vljudno vabljeni na
tretji koncert Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije (Juventus senectutis 3),
ki bo 10. in 11. novembra 2016 ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Orkester Slovenske filharmonije
György Győriványi Ráth, dirigent
Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
koncertni mojster Janez Podlesek

spored:
Wolfgang Amadeus Mozart
Figarova svatba, uvertura, K 492
Koncert za klavir in orkester št. 26 v D-duru, K. 537

Franz Schmidt
Simfonija št. 4 v C-duru

Na zanimiv način stojita Mozartov predzadnji klavirski koncert in Schmidtovo predzadnje dokončano orkestralno delo pri začetku in ob koncu mogočnega obdobja glasbene romantike.

Pri Mozartu je to morda še bolj nepričakovano kot pri simfoniji iz tridesetih let preteklega stoletja, a prav ta njegov klavirski koncert ima nekaj posebnosti, ki ga postavljajo v poseben položaj glede na večino ostalih iz zrelega skladateljevega obdobja. Že nastanek v letu 1788 ga umešča v čas, ko se ni več toliko posvečal klavirju kot sredi desetletja - takrat je v manj kot treh letih napisal dvanajst klavirskih koncertov, od 14. do 25., in jih tudi sam krstil v okviru lastnih 'abonmajskih' koncertov. Ti koncerti iz let 1784-1786 veljajo za vrh njegove koncertantne literature, saj jih poleg izjemnega bogastva glasbenih idej še posebej odlikuje klasična uravnoteženost solističnega in orkestrskega deleža. In prav na tej točki se pri Koncertu št. 26, "Kronanje", zgodi premik v smeri večje izpostavljenosti solista, podobno kot kasneje pri romantikih, ki so kajpak poudarjali pomen posameznika - genija - v soočenju z družbo, ki mu skuša prirezati krila.

Mozart je z bolj izpostavljenim, mestoma celo rahlo nastopaškim solističnim partom nakazal razvoj v tej smeri, ki je vrh seveda doživela pol stoletja kasneje; njegov dober nos pa potrjuje podatek, da je bil med njegovimi klavirskimi koncerti v 19. stoletju prav ta najpogosteje izvajan. Očitno je bil z njim tudi sam zadovoljen, saj ga je dve leti po nastanku izvajal jeseni leta 1790 ob kronanju cesarja Leopolda II. v Frankfurtu - od tod tudi vzdevek koncerta, čeprav nobeno kronanje ne z njegovim nastankom ne s krstno izvedbo ni imelo ničesar.

Od prve polovice preteklega stoletja strokovnjaki ta koncert presojajo bolj kritično. Znameniti Alfred Einstein je ostro ocenil, da se zdi, "kot da bi Mozart posnemal Mozarta - je briljanten in prisrčen, a tudi tako preprost, da ga je brez težav zapopadlo celo 19. stoletje".

Povsem drugačna pa je zgodba Franza Schmidta (1874-1939), ene osrednjih dunajskih glasbenih osebnosti prve tretjine preteklega stoletja: sprva je bil solo violončelist orkestra Dvorne opere, vedno bolj pa se je uveljavljal tudi kot pianist in skladatelj. Od leta 1914 je bil profesor, med 1927 do 1931 pa tudi rektor na dunajskem konservatoriju - predhodniku današnje Univerze za glasbo in upodabljajoče umetnosti, na kateri je bil leta 2012 v naziv zaslužnega profesorja izvoljen tudi Uroš Lajovic.

Za Schmidtovo glasbo velja ravno obratno, kot je o Mozartovem 26. klavirskem koncertu zapisal Einstein. Navkljub temu, da je bil odlično seznanjen z delom sočasnih inovatorjev (od Debussyja in Ravela do druge dunajske šole in Hindemitha), je za avantgardiste ostal preveč zavezan tradiciji, za konzervativce pa je bila njegova glasba prezapletena.

A Simfonija št. 4 je vsekakor nekaj posebnega. Zaznamovala jo je osebna tragedija, najprej huda duševna bolezen žene, ki je bila trajno hospitalizirana, nato pa še smrt hčere ob porodu: simfonija ima tako programsko oznako "rekviem za mojo hčerko". Gre za brucknerjevsko mogočno delo, ki se začne s skoraj minuto dolgim solom trobente, nato pa se v meditativnih pasažah elegično sooča z izgubo in zdravilno močjo ustvarjanja, kar na koncu privede do glasbeno nedopolnjenega slovesa, ki ga ponovno izrazi trobenta.

Če ne bi bilo nesrečne epizode v zadnjih mesecih njegovega življenja, ki je privedla do tega, da so že težko bolnega skladatelja očitno napačno ožigosali kot nacističnega simpatizerja, bi marsikatero Schmidtovo delo danes uživalo mnogo večji sloves. Tako pa nam ostaja užitek odkrivanja pozabljenega genija!

In še dodatna zanimivost: na krstu njegove poslednje skladbe Knjiga s sedmimi pečati je leta 1938 nastopil tudi Anton Dermota, tedaj v prvih letih svoje bleščeče dunajske kariere.

Z Orkestrom Slovenske filharmonije bo pod dirigentskim vodstvom Rátha nastopila pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, ki je do sedaj v svoji izjemni, sedem desetletij trajajoči karieri na približno 5000 nastopih navduševala občinstvo v največjih dvoranah in glasbenih središčih vseh celin.

Vljudno vabljeni!

Slovenska filharmonija, Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana, T +386 1 24 10 800 www.filharmonija.si, info@filharmonija.si

Vstopnice: Modri in Oranžni abonma, Cankarjev dom, Informacijsko središče in prodaja vstopnic: T +386 1 24 17 299/300, F +386 1 24 17 322, E vstopnice@cd-cc.si, tickets@cd-cc.si, www.cd-cc.si