O-STA

PROJEKT ŠIPK: Spoznavanje biodiverzitete morja skozi izkušnjo

Študenti Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem Ajda Hiti, Jurij Kočevar, Lara Kotnik, Karin Nikolovski, Klara Pregelj, Luka Preložnik, Sara Strah, Laura Turk in Veronika Valič so pod pedagoškim mentorstvom izr. prof. dr. Nives Kovač, dr. Nastje Cotič in doc. dr. Nataše Dolenc Orbanić ter ob pomoči strokovne mentorice z Mladinskega zdravilišča in letovišča RKS Debeli rtič od meseca marca pa vse do septembra sodelovali na Študentskem inovativnem projektu za družbeno korist (ŠIPK), v okviru katerega so učencem, upokojencem ter prebivalcem Obale skozi izkustveno učenje predstavili in približali biodiverziteto morja.

Aktivnosti v Krajinskem parku Debeli Rtič so predstavili s pomočjo dnevniškega zapisa enega od ustvarjalcev projekta.

Ura je zgodnja. Študenti se zbudimo. S svežimi piki komarjev se skobacamo iz mehkih postelj. Odpravimo se do jedilnice, kjer ob brbravih otrocih zaužijemo prvi obrok dneva.

Ura je 8.00. Študenti z vedri odhajamo na prečudovito obalo Debelega rtiča. Kmalu se nam pridruži druščina razigranih otrok, ki že nestrpno pričakuje uro naravoslovja. Razredne stole zamenjajo s kamnitimi stopnicami, zvezke z zabavnimi delovnimi listi, šolsko tablo pa zamenja nepozabna izkušnja ob in v morju.

Ura je 9.00. Morska dogodivščina se ponovi z naslednjo skupino vedoželjnih in utrujenih otrok. Ravnokar so končali uro plavanja v bazenu in zbrali še zadnje atome energije za pogovor o piktogramih, ki veljajo v Krajinskem parku. Z izborom kartice izžrebajo raziskovalno skupino in se prelevijo v novinarje, posvetovalce, spodbujevalce, policiste, skrbnike in nadzornike.

Ura je 10.00. Tukaj je nova skupina otrok, ki bosa gazi po morski vodi z lovilnimi mrežicami, čebri in lupami. Tudi tokrat je bila edina laž, ki je prišla iz naših ust, da so morska trava in rebrače med našimi stopali nekaj čisto prijetnega in sproščujočega. Navdušeni obrazi in vzkliki otrok sporočajo, da sta lovilna mrežica in vedro polna. Tam sta se najpogosteje znašla pegavka in rak samotar. Družbo so jim delale tudi ladinka, živa kroglica, noetova barčica, rakovica in navadni brizgač, otrokom bolj znan kot morska kumara ali klobasa.

Ura je 11.00. Sonce že močno pripeka in borovci nas s kapljicami smole, ki so se prevečkrat znašle na naših oblačilih, vabijo v svojo senco. Otrokom na tabličnih računalnikih predstavimo določevalni ključ, s katerim nabrane in ulovljene organizme poimenujejo, jim določijo življenjski prostor, opišejo njihovo telesno zgradbo ter jih skicirajo.

Ura je 14.00. Spočiti in okrepčani smo pripravljeni na popoldanski del delavnic. Delo teče po utečenih tirnicah. Po opravljenem delu nikakor ne pozabimo, da morajo "skrbniki" nabrane in ulovljene morske organizme vrniti v morje.

Ura je 15.00. Z učenci za konec odigramo igro plima in oseka, jim zaželimo srečno in uspešno šolsko leto in si, upajoč, da se naše poti še kdaj prekrižajo, pomahamo v slovo.

Popoldansko sonce suši umite čebre in pripomočke, tablični računalniki se v kuhinji napajajo z električnim tokom, študenti pa, z brisačo pod roko, kramljamo s prijaznimi reševalci iz vode, ki nam dan za dnem odklepajo skladišče in prijazno posojajo vesla, supe ter kajake.

Ura je 19.00. Slani in od sonca obsijani hodimo proti jedilnici. Z večerjo na pladnjih se sprehodimo mimo osnovnošolcev, učiteljev in miz vse do nogometnega igrišča, kjer se usedemo in uživamo v osupljivih sončnih zahodih ter razgledu vrednem vsaj pet zvezdic.

Ura je 21.00. V pedagoški pisarni se ob debelortiškem hitu Ona lubi pomaranče s tiskanjem učnih listov pripravljamo na nov dan, delavnice in učence.

Ura je pozna. Študenti po krajšem druženju zaspimo. Hvaležni smo za izkušnjo in veseli, da smo svoj prosti čas namenili tako srčnemu projektu, ki se je septembra iz ZOOM predavanj preselil tudi na Debeli rtič.