O-STA

V času epidemije v stiski kar četrtina otrok

V sredo, 6. januarja 2021, je bilo v sklopu projekta Reagiraj! Nisi sama - nisi sam izvedeno prvo spletno gostujoče predavanje v novem ciklu projekta. Študentom se je ponovno pridružila predavateljica Katarina Gradišar Seifert, socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalna delavka na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Spregovorila je o svojih izkušnjah s t. i. nevidnimi otroci v času epidemije.

Kot svetovalna delavka poroča o različnih stiskah, ki jih otroci doživljajo v času ponovnega zaprtja šol in šolanja na daljavo. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se le-te pojavljajo tako pri otrocih, ki so poprej že imeli težave, kot tudi pri otrocih, ki jih svetovalna služba pred epidemijo ni obravnavala. Po grobi oceni ene izmed slušateljic in predavateljice je trenutno v stiski kar četrtina otrok, ki zaradi epidemije ostajajo doma. Problemi dijakov in učencev so različni, od upada motivacije za šolsko delo, strahu pred prihodnostjo, preveč preživetega časa na socialnih omrežjih, premalo gibanja in uživanja nezdrave prehrane, kar posledično vodi do več debelosti. Na drugi strani pa so nekateri otroci, ki prihajajo iz družin z nizkim socialno-ekonomskim statusom v tem času prikrajšani edinega toplega obroka na dan, ki so ga sicer dobili v šoli. Prav tako je pričakovati nazadovanje pri šolskem delu in vključevanju v družbo pri otrocih priseljencih. Mnogi med njimi ne razumejo jezika dovolj dobro, da bi lahko zbrano sledili spletnim predavanjem. Nekaj se jih je v času epidemije tudi vrnilo v matične države, kjer imajo težave z internetno povezavo, zaradi česar so pri pouku prisotni neredno in okrnjeno.

Težave se pojavljajo tudi pri otrocih s statusom športnika ali kulturnika, saj se pogosto znajdejo v stiski zaradi težav pri usklajevanju šolskih in obšolskih obveznosti. Zaprtje jih navdaja s strahom pred "izgubo leta", nazadovanjem ... Spregledani so tudi otroci, ki nimajo odločb in so že pred zaprtjem imeli težave z usklajevanjem šolskih obveznosti. Te so zdaj v celoti na njihovih plečih in le stežka si učinkovito organizirajo delovni dan. Med drugim pa je predavateljica omenila še skupino otrok, ki jim trenutno stanje ustreza, zaradi siceršnjih težav pri vključevanju v družbo, socialne anksioznosti ipd. Pričakuje, da se bodo pri teh otrocih stiske v veliki meri pojavljale pri povratku v šole.

Ko govorimo o problematiki družinskega in medvrstniškega nasilja, kot najbolj ranljivo skupino otrok izpostavlja predvsem otroke novince v osnovnih in srednjih šolah. Ti so bili zaradi epidemije tako v lanskem kot tudi v letošnjem šolskem letu veliko časa doma in tako niso utegnili vzpostaviti odnosov s sošolci in pedagoškimi delavci ter ne vedo na koga se obrniti. Predavateljica v primeru neodzivnosti otroka le-tega vselej kontaktira in ga povpraša tudi o dogajanju v družini. V primeru nasilja so kljub trenutnim omejitvam protokoli jasni.

Gradišar Seifertova poudarja, da je potrebno ob zaznavi kakršnekoli stiske pri otroku kontaktirati njega in/ali starše, povprašati o tem, kakšne so težave in se kljub situaciji potruditi najti najustreznejšo rešitev. Trenutno sta spletno svetovanje in podpora s strani svetovalnih delavcev precej okrnjeni. Velikokrat pride do slabe internetne povezave, veliko svetovalnih delavcev nima službenega telefona preko katerega bi lahko kontaktirali učence medtem, ko je svetovanje preko e-maila absolutno premalo.

Svetovalni delavci si tako želijo čimprejšnjega povratka v šole. Četudi te ostajajo zaprte, bi bilo dobro, da bi lahko delovala vsaj svetovalna služba in individualno pomoč nudila otrokom iz ranljivih skupin.

Težko je napovedati kaj lahko pričakujemo, ko se bomo spet vrnili v "normalno življenje". Koliko stanj se bo poslabšalo, koliko bo izgubljenih dni in minut, stvari, ki bi jih lahko preprečili prej? Gotovo lahko pričakujemo več saniranja stisk pri otrocih s strani svetovalnih delavcev, pa tudi s pomočjo zunanjih institucij.

Predavateljica vseeno zaključuje optimistično, z mislijo, da se bo tudi epidemija enkrat končala. V tem času bomo pridobili nove izkušnje, se naučili novih pristopov, dobili več priložnosti za strokovno izpopolnjevanje, izboljšali sodelovanje in povezovanje strokovnih delavcev. Obenem pa bomo skupaj iskali nove poti do otrok in mladostnikov ter se morda celo vrnili v stare tirnice z izboljšavami.

Ekipa Reagiraj!