O-STA

Dokumentarni film 84 dni pod masko

Dijaki zaključnih letnikov programa tehnik računalnštva vsako leto pri modulu Oprema za multimedijsko tehniko ustvarjajo najrazličnejše multimedijske projekte. V času karantene so se lotili posebnega iziva - snemanja dokumentarnega filma. Nastal je zanimiv filmski dokumet o delu in počutju dijakov med karanteno. Nekaj svojih misli o pripravi filma so dijaki strnili v kratkem zapisu.

Spletna premiera bo na zadnji šolski dan 4. letnikov v petek, 21. 5. 2021, ob 18:00 na Facebook in YouTube profilu ŠC Velenje. Vabljeni!

Povezava - https://youtu.be/XCX3TphSr-w

Peter Vrčkovnik

Elektro in računalniška šola

Šolski center Velenje

Snemanje in kasneje še urejanje dokumentarnega filma je bila ena izmed najbolj zabavnih interaktivnih vaj pri predmetu OMT. Ker je bilo prvo na vrsti snemanje, bom začel s tem opisom in komentarjem.

Naša naloga je bila, da se posnamemo, medtem ko počnemo nekaj vsakodnevnega in odgovorimo na nekaj vprašanj, glede dela na daljavo. Na začetku nisem imel veliko idej, vendar so se te hitro pojavile, ko sem prijel v roke svoj telefon in začel hoditi po naravi. Imel sem tudi pomočnika, kar je samo snemanje naredilo le še veliko bolj zabavno in edinstveno. Posnel sem tudi nekaj kadrov, medtem ko sem bil pri pouku, za svojo mizo in računalnikom, mojo jutranjo rutino v času karantene in še par drugih aktivnosti. Za zaključek se mi je zdelo dobro posneti en ali dva kadra, kar za svojo mizo, kjer sem gledal direktno v kamero in opisoval svoje občutke glede izobraževanja na daljavo pa tudi same karantene. Ko sem vse posnel, sem te posnetke poslal sošolcu Anžetu Goršku, ki je moj video zmontiral in ga kasneje tudi pokazal naši skupini (zelo dobra montaža, pa tudi veliko smeha je prinesla).

Drugi del naloge je bila montaža vseh posnetkov v eno dobro dokumentarno celoto. Jaz sem imel čast zmontirati Anžetov dokumentarec, kar je bila tudi zelo zabavna naloga. Posnel je precej smešnih kadrov, zato sem se nekajkrat nasmejal, ko sem urejal vse posnetke in jih združeval, razbijal. Na srečo sem že imel do takrat kar nekaj izkušenj z urejanjem posnetkov, ki sem jih pridobil pri tem predmetu, da sem lahko v razmeroma kratkem času ustvaril en dokumentarec o sošolcevem življenju med karanteno. Na koncu smo vse te urejene filme pregledali in se tudi precej nasmejali. S svojim delom sem bil zelo zadovoljen, še bolj sem pa ponosen na to, da lahko rečem, da sem v svojem življenju že posnel dokumentarec in ga tudi zmontiral.

Mitja Osojnik, 4.TRA

Ustvarjanje dokumentarnega filma je bila zelo zanimiva izkušnja. Najprej sem si izbrala vprašanja, na katera bi želela odgovoriti, nato pa sem zapisala še odgovore. Zamislila sem si različne lokacije, na katerih sem kasneje odgovarjala na zastavljena vprašanja. Za pomoč pri snemanju sem prosila fanta. Ko sva posnela vsa vprašanja in odgovore, sem si zapisala še ideje za pokrivne kadre. To so tisti kadri, ki jih lahko prikazujemo med odgovori na vprašanja. Naslednji dan sem posnela sprehod s psičkama, mojo telovadbo, prebujanje, jutranjo rutino, igranje s psičko, branje, programiranje in celo učenje. Ko smo imeli material pripravljen, smo se dogovorili s kom bomo v paru. Vsak je montiral dokumentarec osebe, s katero je bil v paru. Tako sva si s sošolko Jernejo izmenjali posnetke. Zelo zanimivo je bilo ravno na začetku, saj nisem vedela, kako začeti. Najprej sem si ogledala vse njene posnetke in razmislila, kako bi jih razvrstila. Po ogledu pa sem ugotovila, da se snemalki zelo tresejo roke in da na nekaterih veter zelo moti ton. Prosila sem jo, da na nekatera vprašanja odgovori ponovno. Ugotovila pa sem tudi, da mi manjka nekaj pokrivnih kadrov, zato sem jo prosila za dodatne. Kasneje sem začela z grobo montažo. Sestavila sem vrstni red posnetkov, nato pa sem se lotila še urejanja zvoka. Ponekod sem morala utišati šumenje in veter. Ko sem bila zadovoljna z zvokom, sem dodala še malo glasbe - na začetku in na koncu. Lotila sem se tudi barvne korekcije slike. Na koncu pa sem si izmislila še naslov ter dodala zaključno sekvenco. Zdi se mi, da sem se naučila veliko novega, samo ustvarjanje pa se mi je zdelo zelo zanimivo. Najbolj pa mi je bilo všeč, ko sem si ogledala, kako je sošolka ustvarila dokumentarec iz mojih posnetkov. Zelo me je presenetila in upam, da je bil tudi njej všeč moj.

Lara Kotnik, 4.TRA

Vse se je začelo z vajo, ki nam jo je dodelil učitelj. Ta je bila, da se posnamemo, ko odgovarjamo na 7 do 10 vprašanj. Ker smo to delali od doma, smo se morali sami znajti. Nastaviti kamero in se posneti. Je bilo kar nekaj poskusov, ampak mislim, da je bil to še nekako najlažji del. Potem smo morali te posnetke sestaviti v film. Tukaj smo si posnetke zamenjali v parih in drug drugemu naredili montažo filma. To mi je bilo zelo všeč, saj je včasih samega sebe kar težko gledati in poslušati. Pri tem je bilo treba najprej urediti posnetke v smiselni vrstni red. S tem pa tudi pregledati, če kaj še manjka in če je še potrebno kaj ponovno posneti. Pri nekaterih posnetkih je bila mogoče slabša svetloba ali nejasna slika in podobno. Potem je bilo treba film samo še izpopolniti. Dodati glasbo, popraviti svetlobo, urediti barvo slike, uravnati zvok ... Učitelj nam je to montažo pregledal in povedal, kaj bi bilo potrebno še spremeniti, da bo film res dobro narejen. Tako je bil film končan.

Prvič, ko sem pogledala končni izdelek, sem bila res navdušena, da je dobro izpadlo. Ko pa sem ga gledala drugič in tretjič, sem začela opažati, da bi se dalo še veliko kaj popraviti ali izpopolniti. Mislim, da bi se filma v celoti lotila drugače in že pri snemanju razmišljala bolj v končni izdelek.

Jerneja Krajcar, 4.TRA

Snemanje dokumentarnega filma mi je predstavljalo, kar velik izziv, saj se prej še nisem preizkusil v čem podobnem. Najprej sem si pripravil osnutek, o čem bi govoril, potem pa sem izbral kadre. Snemanje je bilo dolgotrajno, saj sem moral večkrat posneti isti kader, da je bil posnetek takšen, kot sem si ga zamislil. Ko mi je pri snemanju priskočila na pomoč še sestra, ni manjkalo smeha, kar je še dodatno podaljšalo snemanje. Res pa je, da sva se ob tem zabavala. Ko so bili vsi prvotni kadri posneti in pregledani, sem se že pošteno naveličal gledati samega sebe. Zato pa sem prav užival v pregledovanju posnetkov sošolca, saj smo drug drugemu montirali dokumentarni film. To mi je bilo še posebej všeč, saj sem ob gledanju posnetkov sošolca in njihovem montiranju, užival in se nasmejal. Najprej sem iz dobljenih posnetkov sestavil nekakšno osnovo filma, potem pa sem sošolca prosil, da še posname nekaj kadrov, za katere sem menil, da bi izboljšali film. Nato sem ga opremil z zvočnimi efekti in prehodi. Na koncu sem popravil jakosti različnih tonov oz. zvokov in dodal naslovnico ter odjavno sekvenco. Glede na to, da je bil to moj prvi večji filmski podvig, lahko zadovoljno povem, da mi je dobro uspel, ob tem sem se naučil veliko osnov snemanja in montiranja. Najvažnejše pa je, da sem se pošteno zabaval.

Anže Goršek, 4. TRA

Najprej sem se lotil izbire vprašanj. Nato sem si nanje zapisal svoje odgovore. Potem sem si zamislil, kako bom posnel, kako odgovarjam na vprašanja. Ker sem se snemal sam, sem naletel na kar nekaj zapletov s postavljanjem kamere. Ko sem posnel odgovore sem začel razmišljati, kaj bom posnel za vmesne kadre. Ideje sem črpal kar iz samih odgovorov na vprašanja, glavno vlogo pa je imelo šolanje od doma. Ko sem našel še druge ideje za snemanje, sem jih šel posnet. Nekatere sem snemal zunaj, nekatere notri, odvisno od vremena. Vse posnetke sem lahko uvozil na računalnik in najprej izbral tiste, ki so mi bili všeč. Naredil sem grobo montažo, da sem videl, kako bo video približno izgledal. Nato pa sem se lotil še detajlov, kot so slika in zvok.

Blaž Mežnar, 4.TRA

Pri predmetu OMT smo izdelovali dokumentarne filme. Tema dokumentarnega filma je bilo šolanje na daljavo. Govorili smo predvsem o našem mnenju o šolanju na daljavo in o tem, kako vpliva na naše vsakdanje življenje in počutje.

Izdelovanja filma smo se lotili tako, da smo se razdelili v skupine po dve osebi. Tako smo poskrbeli, da nismo urejali lastnega filma, ampak film sošolca. Pri snemanju smo imeli velik nabor vprašanj, iz katerih smo si izbrali 7 do 10 vprašanj in smo na njih odgovorili. Ko smo se posneli smo posnetke naložili na internet in jih poslali sošolcu, sošolec pa je nam poslal svoje posnetke. Urejanje filma je bilo zanimivo, saj smo se preizkusili v spretnosti uporabe programov, kot so Adobe Premiere Pro ali Sony Vegas. Končni cilj je bil kratek dokumentaren film v dolžini približno 5 min. Pri izbiri pesmi smo morali biti pazljivi, saj smo morali izbrati pesmi, ki niso avtorsko zaščitene in jih lahko uporabimo brez posebnega dovoljenja.

Izdelava dokumentarnega filma mi je bila zelo všeč, saj je popestrila naše delo pri pouku. Pri sami izdelavi smo se naučili veliko novih znanj in na koncu smo imeli končni videoposnetek, ki bo služil kot spomin šolanju na daljavo in našem počutju med tem.

Tim Povše, 4.TRA