Tiskovna konferenca Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

Na tiskovni konferenci Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so bila dne 16. 2. 2006 izražena mnoga mnenja, primerjave, pojasnila, nasprotovanja, zaznave in izjave. Pobude in trditve KNSS Neodvisnost Sindikata rejniških družin in Združenja MOČ so bile vse po vrsti zavrnjene. Menimo, da zaradi napačnega in slabega razumevanja, zato podajamo še naslednja pojasnila:

Trditev, da je iz "pobud združenja MOČ zaznati željo po podjetizaciji in institucionalizaciji rejniške dejavnosti, ki bi nas pripeljala ponovno do sirotišnic" je nesprejemljiva. Naše pobude so pisne in jasne. V njih ni nikakršne želje, ki bi nas ponovno pripeljala do sirotišnic! Tudi želje po podjetizaciji in institucionalizaciji v pobudah ni. Zakon o socialnem varstvu namreč že določa, da je rejniška dejavnosti institucionalna oblika vzgoje in varstva otrok.

Nikoli nismo trdili, da živijo rejniške družine in rejenci v revščini. Trdili pa smo in pri tem ostajamo, da je znesek, ki ga država namenja za preživljanje rejenca pod statistično izračunanim pragom tveganja revščine. Upamo, da manjkajoča sredstva do praga revščine zagotavljajo rejniki, ki poleg tega zagotavljajo še sredstva, ki omogočajo rejencem dostojno življenjsko raven. Vse iz svojega žepa. Razumljiva in dopustna je bojazen, da bi mogel obstajati kakšen rejnik, ki svojih finančnih sredstev nima v zadostni višini. V tem primeru bi rejenec z denarjem, ki mu ga namenja država, živel pod pragom tveganja revščine.

Navedba, da "rejnik prejme za enega otroka na mesec 104.000 SIT" ne drži. Navedeni znesek vsebuje namreč tudi plačilo dela rejnika, ki ni namenjeno rejencu. Res pa je, da davkoplačevalci financirajo preživljanje rejenca mesečno v navedenem znesku. Toda ob tem je na mestu opozorilo na primerjavo, da davkoplačevalci za otroka v stanovanjski skupnosti financirajo mesečno okoli 800.000 SIT.

Ni res, da "so morebitno preživnino dolžni rejniku plačevati starši". Če morebiti kakšen starš v resnici plačuje preživnino, potem bi ta morala pripasti proračunu, saj v skladu z zakonodajo preživljanje rejencev plačujejo davkoplačevalci. Rejnik ni upravičen do nikakršne preživnine!

Popolnoma neustrezna in zavajujoča je primerjava povprečne bruto in neto plače v Sloveniji z mesečnim prejemkom rejnika. Primerjava je možna zgolj med plačili za delo. Povprečna slovenska neto plača (196.000 SIT) je primerljiva s povprečno neto plačo poklicnega rejnika (77.200 SIT). Na neobdavčeno plačilo za delo rejnika in nedoslednost v davčni zakonodaji že dalj časa opozarjamo.

Naša opozorila v zvezi z neustavnostjo položaja rejencev pri odločanju o njihovi vzgoji, varstvu in stikih, so bila preusmerjena na spore, "ki se naj urejajo na sodiščih". Ponovno opozarjamo, da je neustavna pravna ureditev, ki dopušča, da o vzgoji, varstvu in stikih otroka odloča socialno skrbstvo. S tem je kršena Mednarodna konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, ki jo je naša država ratificirala. Na to opozorilo na tiskovni konferenci ni bilo odgovora.

Naša opozorila niso usmerjena na "prenizko izobrazbo" rejnikov. Opozarjamo le, da skoraj polovica rejnikov ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja izobrazbe, poleg tega pa še, da so zahteve po izobraženosti, ki so pogoj za opravljanje tega poklica, bistveno nižje, kakor zahteve za opravljanje drugih institucionalnih oblik socialno varstvenih storitev - kar rejništvo je. Ob tem opozarjamo še na zakonodajo, ki predvidi usposobitev za poklic rejnika v 12 urnem usposabljanju po programih, ki sploh niso izdelani.