O-STA

Nevidni cirkus z Victorio Chaplin in Jeanom-Baptistom Thiérréejem

Terminal 12 "Oder med nebom in zemljo"

Victoria Chaplin in Jean-Baptiste Thiérrée

NEVIDNI CIRKUS

(Le Cirque Invisible)

6., 7., 8. in 9. november 2012, ob 19.30,

Gledališče Park, Murska Sobota

Foto: Jean-Baptiste Thiérrée in Victoria Chaplin

Nevidni cirkus z Victorio Chaplin in Jeanom-Baptistom Thiérréejem v sklopu Evropske prestolnice kulture

Victoria Chaplin in Jean-Baptiste Thiérrée sta živi odrski legendi, njun prav poseben cirkus, v katerem nastopata sama z nekaj zajčki in goskami, pa že štirideset let navdušuje publiko po vsem svetu.

Namesto levov in slonov v predstavi občudujemo race, zajce, golobe, tudi nevidne ribe, se krohotamo zimzelenim skečem in ostanemo brez diha ob elegantnih akrobacijah na vrvi, neverjetnih preobrazbah in klasičnih čarovniških trikih, ki so se posebej zanimivi, ko se 'ponesrečijo'. Predstava Nevidni cirkus bo, v okviru cikla predstav "Oder med nebom in zemljo", gostovala 6., 7., 8. in 9. novembra 2012, ob 19.30, v Gledališču park v Murski Soboti.

Zgodba Victorie Chaplin in Jeana-Baptista Thiérréeja se bere takole: Na neki fotografiji v časopisnem članku se je Jean-Baptist, ki se je že usmeril v klovnovsko kariero, zastrmel v osemnajstletno Victorio med pripravami na snemanje filma z naslovom "Freak". Charlie Chaplin, Victorijin oče, je želel posneti film, v katerem bi Victoria igrala glavno vlogo nenavadnega dekleta s krili, vendar filma niso nikoli posneli. Ker je v članku Victoria razlagala, da bi rada postala klovnesa, ji je napisal pismo. Ni se nadejal odgovora, a Victoria mu je odgovorila. Kmalu sta se poročila in ustanovila najprej Cirque Bonjour, potem Cirque imaginaire (v katerih sta nastopala tudi njuna otroka Aurélia in James Thiérée, ki vsak po svoje nadaljujeta družinsko cirkuško tradicijo) in danes Cirque Invisible - Nevidni cirkus.

Jean-Baptiste je začel svojo kariero v zgodnjih šestdesetih kot obetaven mlad filmski in gledališki igralec, med drugim se je učil pri Resnaisu, Felliniju in Brooku. Hotel je novo gledališče, ki bo dostopno tudi malemu človeku in tako se je približal cirkusu. A želel si je povsem drugačen, nekomercialen cirkus brez mučenja živali, poln poezije in domišljije. Za njegovo ustvarjanje je bilo izjemno pomembno prijateljevanjem z znamenitim filozofom in psihiatrom Felixom Guattarijem, ki je bil soustanovitelj ene najpomembnejši anit-mainstream psihiatričnih klinik na svetu Clinique de la Borde, v kateri je s pacienti vodil gledališke delavnice tudi Jean-Baptiste.

Začetke Nevidnega cirkusa je na filmski trak v svojem nepozabnem filmu z naslovom Klovni zabeležil sam veliki Federico Fellini. Victoria in Jean-Baptiste v filmu namreč igrata sama sebe in izvedeta točko z milnimi mehurčki, ki si jo publika v njuni predstavi lahko ogleda še danes. Zdi se, kot da sta samo za hip stopila iz kakšne pravljice in se bosta po predstavi tja tudi vrnila. On prismuknjeni klovn in ona lebdeča vrvohodka in akrobatka. Pri njiju so se navdihovali znani ustvarjalci Cirque du Soleil kot tudi vse generacije novega umetniškega cirkusa, ki je iz cenenega komercialnega razvedrila prestopil v umetnost in postal pomembna gledališka zvrst.

Več o umetnikih in fotografije najdete v priponki.

Video posnetek predstave lahko snamete s te povezave: http://www.karavane.pro/videos/

Prosim, da prijave za novinarske akreditacije za predstavo, ki bo 6. novembra 2012, ob 19.30 (ime in priimek, medij, elektronski naslov in telefonska številka), pošljete na naslov ana.milovanovic@maribor2012.eu najkasneje do petka 2. novembra 2012.

Lep pozdrav,

Jagoda Đordevič
Odnosi z javnostmi - Terminal 12/
Public Relations - Terminal 12

MARIBOR 2012 - Evropska prestolnica kulture
Vetrinjska ulica 30
2000 Maribor

T: 00386 2 228 1247
F: 00386 2 228 1240
M: 00386 41 708 485
E: jagoda.dordevic@maribor2012.eu

BIOGRAFSKI PODATKI

"Ne vidim načrta svojega življenja, vem pa, da velik del najinih predstav izhaja iz srečanja s Félixom Guattarijem in iz najinega skupnega dela na Kliniki la Borde. Z Viktorijo sva se tam poročila ... Že prej, leta 1968, ko sem prišel s kongresa o čaranju v Reimsu, sem naletel na Grand Cirque de France (Veliki francoski cirkus), ki ga je vodil Alexis Grüss starejši (stric Alexisa Grüssa iz cirkusa ˝na star način˝) ...

Z Grüssom sva skupaj sanjarila o drugačnem cirkusu, ki bi bil v vseh pogledih inovativen ... fantastičen, osvežen v glasbenem smislu, z novimi kostumi, duhom ...

Tako se je leta 1971 na Avignonskem festivalu, zahvaljujoč Georgesu Goubertu in Jeanu Vilarju, rodil Le Cirque Bonjour, predhodnik novodobnih cirkusov.

Učinek je bil izjemen ... Vendar sva leta 1974 zapustila Le Cirque Bonjour, njegove zveri, konje, orkester, njegovih trideset ali štirideset artistov, in skupaj z najinima otrokoma Jamesom in Aurélio ustanovila Le Cirque imaginaire, ki je kasneje postal Le Cirque invisible ..."

Jean-Baptiste Thiérrée

Victoria Chaplin, četrti otrok Oone in Charlija, se je rodila v Santa Monici v bližini Los Angelesa. Zaradi ˝lova na čarovnice˝, ki ga je vodil senator McCarthy, je družina zapustila Združene države in se naselila v Švici, kjer je Victoria odraščala. Posvetila se je študiju plesa in klasične glasbe.

Leta 2006 sta z Liliano Boitel prejeli gledališko nagrado Molière za kostume v predstavi La Symphonie du Hanneton (Simfonija majskega hrošča), ki jo je režiral njen sin James Thiérée. Victoria je tudi režiserka in koreografinja predstave, v kateri nastopa njena hči, L'Oratorio d'Aurélia (Aurelijin oratorij).

Jean-Baptiste Thiérée se je rodil v Parizu kot otrok delavcev. Preživljal se je kot tiskarski vajenec, šepetalec v gledališču na Porte Saint-Martin in nato kot igralec. Jean-Marie Serreau mu je zaupal vlogo v predstavi Les Coréens (Korejci) avtorja Michela Vinaverja. Roger Planchon ga je kmalu po ustanovitvi gledališča La Cité leta 1957 povabil k sodelovanju. Sodeloval je tudi s Petrom Brookom.

Pri 25 letih je ustanovil svojo gledališko skupino, s katero je pripravil pet predstav v treh letih: Le Chevalier au pilon flamboyant (Jezdec z gorečim tolkačem) avtorjev Beaumonta in Fletcherja v gledališču Grand-Guignol, Gogoljevega Revizorja v Centre dramatique de l'Ouest (Zahodni dramski center, L'Auberge des Adrets v gledališču na Porte Saint-Martin, Cami Chaval v sodelovanju s Chavalom iz Comédie de Paris, Midi moins cinq (Pet minut do poldne) avtorja Jacquesa Sternberga in Ylipe iz operne hiše v Liègeu.

Sodeloval je tudi s filmskimi ustvarjalci, in sicer z Alainom Resnaisom v filmu Muriel, z Jacquesom Baratierjem v Dragées au poivre (Dražeji s poprom) in Pièges (Pasti) ter s Federicom Fellinijem v filmu Les Clowns (Klovni). Leta 1968 se je preusmeril k delu v cirkusu.

Victoria Chaplin in Jean-Baptiste Thiérée sta se srečala leta 1969. V tridesetih letih sta pripravila tri spektakle: Le Cirque Bonjour, Le Cirque imaginaire in Le Cirque invisible (od leta 1990 dalje). Jean-Baptiste Thiérée bi raje videl, da "bi šlo le za eno predstavo, ki bi jo nenehno brusila ...".

Predstava Le Cirque invisible je bila prvič predstavljena v Parizu leta 2007 v gledališču Rond-Point.

Le Monde

Najprej LE CIRQUE BONJOUR, nato LE CIRQUE IMAGINAIRE, je pomenil utelešenje sanj nekdanjega maoista in hčerke CHARLIJA CHAPLINA.

LE CIRQUE BONJOUR, LE CIRQUE IMAGINAIRE, LE CIRQUE INVISIBLE, trije cirkusi, lahko jih imenujemo tudi tri ˝predstave˝, v skoraj 30 letih, s spremenljivo geometrijo in več semantičnimi variantami (le CERCLE, L'INVISIBLE, le CERCLE INVISIBLE, zadnja od njunih želja). Gre za organizirano rariteto, ki povzema različne oblike. Umetnina, ki si jo lahko ogledamo na različnih koncih Evrope, je delo dveh ustvarjalcev. Trenutno so predstave na ogled v Italiji. V Franciji se zdi, da sta prezrta, tako da ju tam lahko vidimo le poredko, mogoče zato, ker sta v začetku sedemdesetih let tu ustanovila ˝novi cirkus˝, ki je postal francoska posebnost v času ministrovanja Jacquesa Langa.

Ona je vrvohodka, akrobatka na trapezu z zelo dolgimi lasmi, predvsem pa transformistka, pred katero bi prebledela mali BRACHETTI, ARTURO, saj se zna preobleči tako hitro, kot lahko spremenimo televizijski program, vendar pa si vzame čas, da se preobrazi v noja, žensko-konja, kačo, metulja, sanjskega ptiča.

Vešče narejeni kostumi iz tafta, moareja, satena. Tu so tudi sanjski stroji in neverjetna simfonija čaš.

On pa spretno manipulira s predmeti. Majcena rdeča posoda za kuhanje kave postane ogromna, z delikatno gesto iluzionista potegne iz žepa zajčka. Kmalu imamo pred seboj 10, 20 lepo vzgojenih belih zajčkov in njihovih mehanskih klonov. Igra opernega pevca, katerega glas prihaja iz dveh italijanskih mask na njegovih kolenih. Ima kovčke burkeža, z opremo, zasloni, ki prikazujejo različne pokrajine; tkanine, potiskane v stilu XVIII. stoletja, predvsem pa veliko klasičnega znanja, trdnega in globoko usidranega - ter nenehne očaranosti ...

Sta dve izredni osebnosti. Ona, VICTORIA CHAPLIN, peti otrok in tretja hči CHARLIJA CHAPLINA. On, JEAN-BAPTISTE THIEREE, igralec in maoistični aktivist. Imata dva otroka, AURELIO CHAPLIN in JAMESA THIERREJA, ki se oba posvečata cirkusu, ki to sploh ni, vendar pa ga predstavlja v njegovi popolnosti.

Poročila sta se nekega dne v maju 1971 v kraju Cour-Cheverny (departma Loir-et-Cher), kjer je FELIX GUATTARI, soavtor ˝anti Ojdipa˝ z GILLESOM DELEUZOM, eksperimentiral z odprtim psihiatričnim zdravljenjem na Kliniki La Borde. Ženinova priča je bil Michel Rocard. Evropski poslanec je povedal, da ju je aktivno podpiral in spodbujal pri njunih poskusih.

Malo pred tem je JEAN-BAPTISTE, sin strugarja v Renaultu, spočet 15. avgusta 1936 v času prvih plačanih dopustov in rojen leta 1937, v času socialnega razočaranja od začudenja obstal ob pogledu na sliko VICTORIE z očetom. Pisal ji je in ona mu je odgovorila. On je takrat nastopal v pariškem kabaretu Ecluse in igral na Kliniki La Borde za tiste bolnike, ki so jim omogočali umetniške in gledališke aktivnosti, ter igral v filmih ob logistični podpori dobro organizirane majhne stranke PSU (Enotna socialistična stranka). VICTORIA je imela 18 let, oče je zanjo napisal filmski scenarij THE FREAK, zgodbo o ženski-ptiču. Želela je postati klovnesa in je odletela k JEANU-BAPTISTU THIERREJU.

Mladi mož je začel svojo gledališko kariero ˝za zaveso˝ kot šepetalec. Nato mu je Jean-Marie Serreau zaupal vlogo v predstavi Les Coréens avtorja Michela Vinaverja. Roger Planchon ga je pripeljal v gledališče v Villeurbanne, ki je imelo v svojem manifestu zapisano: "Gledališče bo uprizarjalo značilna dela, ki bodo čim bližja današnjemu času." Med alžirsko vojno je tako igral Aramisa v Treh mušketirjih, Lancastra v Henriku IV., Spencerja v Edvardu VII., in nato leta 1963 Bernarda Aughina, skesanega mučitelja v Resnaisovem filmu Muriel, kjer je zaigral ob Delphine Seyring. V gledališču je delal tudi s Petrom Brookom. Dogodki v maju 1968 so pretresli mladega igralca : "Nisem želel več ostati v gledališkem in filmskem okolju, ki je bilo tako˝meščansko˝. Kam naj se usmerim? In tako se mi je porodila ideja o cirkusu, ki je prava ljudska umetnost, namenjena neizobraženi publiki, množicam! Infiltriral se bom med delavce (tako kot militantni maoistični študentje, ki so pustili študij in si našli zaposlitev v tovarnah kot nekvalificirani delavci) in tam izvajal svoje revolucionarne aktivnosti."

PRVI KORAKI

Leta 1971 Jean-Baptistov in Victoriin cirkus še ni obstajal, vendar ga je Jean Vialar povabil na Avignonski festival, kar je bilo nekaj neverjetnega. "Skupaj se bomo zabavali," je rekel Vilar. Poiskala sta cirkuške artiste iz cirkusa Moreno, Vilarjeva sinova naj bi poskrbela za glasbo, potem pa je Vilar umrl. Rodil pa se je Le Cirque Bonjour. "Vse nas je navduševalo," pravi Jean-Baptiste: glasba, kostumi, ˝ogrevanje˝, predvsem pa cirkuški duh." Le-ta je piker, distanciran, poetičen, kot ga lahko danes vidimo pri Johannu Le Guillermu, čigar spektakel Secret je bil predstavljen v Avignonu v mesecu juliju. Jean-Baptiste je naredil prve cirkuške korake z Alexisom Grüssom starejšim, lastnikom Grand Cirque de France s tri tisoč sedeži, ki mu je grozil bankrot. Grüss je bil napreden. "Rekel mi je, da so lastniki vrtiljakov bolj prebrisani kot mi, saj vedo, kaj je trenutno aktualno. Na vrtiljake postavijo rakete namesto letal in nato satelite namesto raket ..., medtem ko mi v cirkusu živimo kot v prejšnjem stoletju." Thiérée je predlagal, da bi predstave preselili v majhne šotore, a kaj, ko je bil ugled cirkusa v tistem času odvisen od velikosti šotora ...

Jean Digne, bodoči direktor Francoskega združenja za umetniške dejavnosti, je tedaj vodil festival v Aixu, mestu, odprtem za akrobate. Tistih časov se spominja z besedami: "Le Cirque Bonjour je odprl novo polje umetniškega udejstvovanja. Prišli so v hitro rastoče stanovanjske soseske, kjer so živeli večinoma alžirski Francozi, in spremenili urbani prostor na cirkuškem prostoru. Gre za živo gledališče, ki uporablja elemente starogrškega gledališča in humor, pri katerem škrtajo zobje." Pri novem cirkusu ne gre več le za zaporedje posameznih točk, saj ima scenarij, zapis. Le Cirque invisible ne pripravi dveh spektaklov na enak način. "To so raziskovalci, živa in objestna skupina v spreminjanju," pravi Jean Digne. V svojih mišicah nosijo zgodovino človeštva. To ni romantična zgodovina, temveč nekaj veliko globljega: svetovi, ki so jih nosili v sebi, so se oplodili."

Duet je zavračal medijsko igro, želel se je zaščititi pred nesporazumi. Chaplinova senca je bila težka in politični odnosi krhki. Leta 1970 sta se borila za to, da bi cirkus prejemal subvencije, podobno kot gledališče, vendar so bila njuna prizadevanja zaman. Dvajset let kasneje, ko je želela država prispevati svoj delež k širitvi tega umetniškega področja in podpirati turneje, je Jean-Baptiste odklonil institucionalno omejevanje svobode. Invisible je zahteven.

Véronique MORTAIGNE