Premiera Wagnerjevega Letečega Holandca
Richard Wagner
Leteči Holandec Der fliegende Holländer (1843)
Premiera 18. 1. 2013
Ponovitve: 19. 1. do 26. 1. 2013
Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani
Romantična opera v treh dejanjih
Besedilo po noveli Henricha Heineja Zapiski gospoda Schnabelewopskega: Richard Wagner
Izvedba v nemškem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Dirigent : Aleksandar Marković
Režija: Matjaž Berger
Scenografija: Marko Japelj
Kostumografija: Alan Hranitelj
Operni solisti, zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana
V sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Slovenskim komornim zborom.
Koprodukcija: SNG Opera in balet Ljubljana ter Cankarjev dom.
Generalna pokroviteljica: Krka, d.d.
Zahvaljujemo se Anton Podbevšek Teatru za sodelovanje pri izvedbi predstav.
ZASEDBA VLOG:
Senta, Dalandova hči: Rebeka Radovan / Maida Hundeling k. g.
Holandec: Robert Vrčon / Andrej Maslakov k. g. / Yalun Zhang k. g.
Daland, norveški mornar: Saša Čano / Peter Martinčič
Erik, lovec: Branko Robinšak / Žiga Kasagić k. g.
Dalandov krmar, Steuermann: Andrej Debevec / Aljaž Farasin k. g.
Marija, Sentina dojilja: Mirjam Kalin / Sonja Milenković k. g.
Velika romantična opera, v kateri se prepletajo fantazma večne ljubezni, svet mistike in okultizma, razmerje moškega in ženske, strastna čutnost in vzvišena duhovnost, seli filozofijo tedanjega časa na oder sedanjosti z večno aktualnim vprašanjem o končni izpolnitvi. Glasba je romantično rahločutna, medtem ko je prepričljivost zgodbe izražena s silo in barvitostjo orkestracije ter skladateljevo sposobnostjo razpiranja tradicionalnih opernih elementov, s čimer je dosežen tudi bolj koherenten tok dramskega dejanja. Wagner je usodo kapitana fantomske ladje, obsojenega na večno blodenje in nemir, ki ju lahko preseže le ljubezen brezmejno predane ženske, prikazal kot "mistično pesem ljudstva
"Je dokaz resnične, absolutne ljubezni v tem, da se ljubimca odpovesta uresničitvi svojega razmerja? Z neke določene perspektive je Wagnerjev celotni opus variacija na to temo. Od Letečega Holandca do Prstana izpolnitev spodleti, dosežemo jo lahko zgolj v smrti." (Slavoj Žižek)
Wagner ni o nobeni drugi stvari razglabljal tako globoko kot o odrešitvi.
Leteči Holandec oznanja vzvišeni nauk, da ženska ustali, po Wagnerjevo odreši, še takega nemirneža. Kaj pa se zgodi z nekom, ki ga priklene ženska? Samo neha biti večen. Oženi se in nas nič več ne zanima. (Friedrich Nietzsche)
Richard Wagner (1813-1883) se je rodil v Leipzigu in dolga leta služboval v Magdeburgu, Königsbergu in v Rigi, od koder se je zavoljo življenjskih situacij umaknil v Pariz, od tam pa leta 1843 v Dresden. Vse do leta 1848 je živel in ustvarjal v tem mestu, hkrati pa je bil v nenehnem sporu z vladajočimi razmerami. Potem je ponovno bežal, in sicer v Zürich, kjer je njegova revolucionarna narava dobila sopotnico: navdih in neumorno snovanje. Leta 1864 ga je mladi Ludvik II. Bavarski povabil na svoj dvor v München, saj je bil nad Wagnerjevim delom izjemno navdušen. S kraljevo pomočjo je skladatelj leta 1876 uspel uresničiti življenjske sanje: postavitev posebnega gledališča za svoje slavnostne igre v Bayreuthu in uprizoritev celotnega ciklusa Nibelunški prstan. Življenjsko pot je sklenil leta 1883, ko je po krajši bolezni umrl v Benetkah.
Notranje je bil Wagner izjemno močna, obenem pa tudi izjemno zapletena osebnost. Vse njegovo delo preveva silovito in tu in tam že skoraj bolestno in neizmerno hrepenenje po ljubezni in odrešitvi nekakšnega prekletstva, dvojnost med strastno čutnostjo in vzvišeno ter čisto duhovnostjo. Po tej strani torej tipični pripadnik romantičnega časa. Ti motivi se pri njem v različicah prepletajo vse od Letečega Holandca oziroma Večnega mornarja (1843) prek poznejšega Tannhäuserja in Tristana do končnega Parsifala. Začetki skladateljeve kariere so mu v času, ko je bil še dirigent, omogočili, da je globlje spoznal tedanji operni repertoar, dokaj kmalu pa se je odločil, da se bo naslanjal predvsem na teme iz nemškega kulturnega okolja in našel slog, ki bi mu odgovarjal, da bi lahko nadaljeval delo na snovanju koncepta za prihodnost nemške opere. Tako se je torej slogovno precej hitro osamosvojil in teoretično postavljal vrsto skladateljsko-tehničnih zahtev, predvsem pa je poudarjal tako imenovano celostno umetnino (Gesamtkunstwerk), umetniško celoto, v kateri bi se harmonično skladalo vse, kar operno delo pomeni v smislu uprizoritvene umetnosti. Svoje reformatorske misli je objavljal in dosledno zagovarjal tudi v številnih razpravah in praktično bolj ali manj dosledno uveljavljal še v vseh svojih opernih delih.
Glasba v Holandcu je romantično občutljiva, medtem ko se prepričljivost same zgodbe izrazi s silo in barvitostjo orkestracije (že takoj v začetku v uverturi zaznana silna moč oceana) in s skladateljevo sposobnostjo razbijanja tradicionalnih opernih elementov na recitativ, arije, zbor in ansamble, s čimer je dosegel tudi bolj koherenten tek dramskega dejanja. Snov za Letečega Holandca je, zaznamovan z globoko osebno izkušnjo moči viharja na odprtem morju, ki jo je doživel na poti med Rigo in Londonom, povzel po izročilu, ki ga je slišal med mornarji, vsebinsko pa se je v glavnem naslonil na znano novelo Heiricha Heineja Zapiski gospoda Schnabelewopskega, nekoliko pa tudi na Hauffovo Zgodbo o ladji strahov. Wagner je delo, v katerem je želel prikazati usodo nesrečnega poveljnika fantomske ladje, obsojenega na večno blodenje in nemir, ki ju lahko preseže le ljubezen brezmejno zveste ženske, označeval kot "mistično pesem ljudstva, ki se s pradavno potezo človeškega bistva v tem delu izpoveduje z v srce segajočo silo". Zgodbo je v celoti jasno postavil na idejno osnovo odrešitve skozi ljubezen in žrtev ženske, slednja pa je postala tudi ena od osnovnih gonilnih sil njegovih poznejših del.
Režiser predstave Matjaž Berger je o svoji zasnovi uprizoritve zapisal: "To je predstava, ki mora slediti več redom Lepote, to je predstava, ki s finalno sekvenco poveže estetiko in etiko v polje, ki mu s Heglom lahko rečemo aufhebung, ukinitev z ohranitvijo, ko Senta in Holandec poiščeta svojo "eksistenco" v polju nekega drugega Absoluta ..." Matjaž Berger (1964) je študiral dramaturgijo ter gledališko in radijsko režijo na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1998 je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču in v obdobju 2003-2006 v tem gledališču prevzel funkcijo programskega direktorja. Je eden glavnih pobudnikov za ustanovitev in konceptualno zasnovo novomeškega gledališča Anton Podbevšek Teater - APT, kjer je od leta 2006 tudi ravnatelj. Njegove predstave, ki jih vedno prevevata izrazit avtorski koncept in avtonomna estetika, posegajo čez meje dramskega gledališča in jih gradi na raznolikih temeljih uprizoritvene umetnosti v najširšem pomenu besede, pogosto pa se posveča tudi avtorskim zasnovam proslav in umetniškim akcijam.