Léo Delibes: COPPÉLIA NA MONTMARTRU, Balet koreografa Yourija Vámosa

Sezona 2012/2013

Premiera 19. aprila 2013

Léo Delibes

COPPÉLIA NA MONTMARTRU

Balet koreografa Yourija Vámosa

Premiera 19. aprila 2013

GLASBA: Léo Delibes
LIBRETO, KOREOGRAFIJA IN REŽIJA: Youri Vámos
DIRIGENT: Marko Gašperšič
SCENOGRAFIJA PO MICHAELU SCOTTU: Andrej Stražišar
KOSTUMOGRAFIJA PO MICHAELU SCOTTU: Marija Kobi
OBLIKOVANJE LUČI: Klaus Gärditz
KONCERTNI MOJSTER: Igor Grasselli
ASISTENT DIRIGENTA: Aleksandar Spasić
ASISTENTKA KOREOGRAFA: Joyce Cuoco
ASISTENTA PREDSTAVE: Viktor Isajčev, Mojca Kalar Simić
ASISTENTKA PRODUKCIJE: Claudia Sovre

ZASEDBA:
Coppelius: Iulian Ermalai
Svanhilda: Ana Klašnja/Lejla Pantić Šindrić/Tjaša Kmetec
Franc: Lukas Zuschlag/Petar Đorčevski/Lucas Jerkander
Hans: Goran Tatar
Svanhildine prijateljice: Tjaša Kmetec/Mariša Nač, Lejla Pantić Šindrić/Sorina Dimache, Hyemin Kim/Kristina Aleksova
Frančevi prijatelji: Cosmin Agavriloaei, Gaj Rudolf, Kenta Jamamoto
Šef policije: Petar Đorčevski/ Lucas Jerkander/Lukas Zuschlag
Žigolo: Lucas Jerkander/Lukas Zuschlag/Petar Đorčevski
Madam: Regina Križaj
Lolo: Georgeta Capraroiu
Gigi: Urša Vidmar/Kristina Aleksova
Musette: Olga Andreeva/Gabriela Stojanova Čauševa
Ninette: Barbara Marič/Barbara Potokar
Mini: Tjaša Kmetec/Hyemin Kim/Sorina Dimache
Plesalca: Kenta Jamamoto/Luka Žiher*, Juki Seki
Natakarji: Tomaž Horvat, Cosmin Agavriloaei, Alexandru Barbu, Gaj Rudolf
Sodni pisar: Tomaž Horvat
Sodnik: Redjep Ramadani
Svanhildin oče: Stefan Capraroiu
Svanhildina mati: Monika Dedović
Frančeva mati: Irena Kloboves
Pometači: Tomaž Horvat, Juki Seki, Redjep Ramadani, Luka Žiher*
Raznašalci kruha: Antonija Novotny, Sorina Dimache, Mariša Nač
Raznašalke mleka: Kristina Aleksova, Eva Gašparič, Tasja Šarler*
Služkinje: Olga Kori, Sonja Kerin Krek, Barbara Potokar
Modistki: Barbara Marič/Barbara Potokar, Olga Andreeva/Gabriela Stojanova Čauševa
Pleskarja: Alexandru Barbu, Jernej Bizjak*/Juki Seki
Dimnikarja: Ivan Greguš, Gregor Guštin/Leonid Kuznecov
Cvetličarka: Urša Vidmar/Kristina Aleksova
Branjevka: Enisa Hodžić
Policaji: Aleksandru Barbu, Ivan Greguš, Tomaž Horvat, Gregor Guštin, Juki Seki, Luka Žiher*
Kankan: Kristina Aleksova/Polett Kasza, Eva Gašparič, Sonja Kerin Krek, Barbara Potokar, Gabriela Stojanova Čauševa, Sorina Dimache, Olga Kori, Mariša Nač, Antonija Novotny, Tasja Šarler*
Valček: Kristina Aleksova/Polett Kasza, Eva Gašparič, Sorina Dimache, Hyemin Kim, Mariša Nač, Tasja Šarler*, Gaj Rudolf, Cosmin Agavriloaei, Alexandru Barbu, Kenta Jamamoto, Juki Seki, Luka Žiher*
Gostje: Enisa Hodžić, Irena Koloboves, Romana Kmetič, Polett Kasza/Ajda Šegula*
Kavalirji: Ivan Greguš, Gregor Guštin, Luka Žiher*
Pijanec: Miran Goričanec*
Barman: Gašper Jager*
Gostje: Andrej Pajtak*, Ante Golob*, Vladimir Ristić*
Orkester SNG Opera in balet Ljubljana

VSEBINA
PRVO DEJANJE
Prva slika

Ponočnjaki, ki so noč preživeli v Moulin Rougeu, hitijo na svoje domove; med njimi je tudi stari umetnik Coppelius. Poznajo ga kot stalnega gosta razvpitega lokala, ki se ga pošteni meščani izogibajo. Tam vsak večer plešejo kankan, ki ga imajo za nedostojen ples in ga je policija prepovedala. Coppelius je postal čudaški in osamljen. Hrepeni po mladosti, lepoti in poeziji - po stvareh, ki so zanj nedosegljive. Očaran je od nežne in ljubke Svanhilde, ki ljubi Franca, simpatičnega, brezskrbnega fanta iz soseščine.

Počasi se mesto prebuja in začenja se vsakdanje življenje. Ko Coppelius pred izložbenim oknom, v katerem je na ogled postavljena rdeča večerna obleka, sreča Svanhildo, ji obleko, ki si jo nadvse želi, kupi. V zahvalo ga dekle spremi v njegovo hišo. Ta prizor opazuje Svanhildin brat Hans in o tem poroča njenemu prijatelju Francu. Medtem pride policija in s fasade nočnega kluba odstrani plakat, ki prikazuje razvpito plesalko kankana. A Franc in fantje z ulice, ki jih zanima vse, kar spada med meščanske tabuje, spet sestavijo raztrgani plakat.

Ko se zvečeri, se Coppelius odpravi v svoj nočni klub. Franc, ki je še mladoleten in bi zelo rad vedel, kaj se dogaja v dvomljivi stavbi, prosi Coppeliusa, naj ga vzame s seboj. Ta se pusti prepričati. Tako se Francu, ki je skrit v Coppeliusovem plašču, odprejo vrata v "gnezdo greha". A to ne ostane skrito, kajti nevoščljivi Hans ga prvi izda ogorčeni Svanhildi.

Druga slika

Franc, ki je sprva še neroden in prestrašen, sčasoma pa postaja vse bolj gotov in pogumen, doživlja razgibano nočno življenje odraslih. Tu kadijo, pijejo, se zabavajo, spogledujejo, plešejo in se brez zadrege stiskajo k lahkoživim dekletom. Tedaj v lokal stopi dama, zagrnjena v tančico. To je Svanhilda v svoji elegantni rdeči obleki. Franc prosi skrivnostno lepotico za ples, a kmalu spozna, da je to Svanhilda, ki v ljubosumju besna zapusti nočni klub. Razpoloženje gostov postaja vse bolj sproščeno in razposajeno ter se končno stopnjuje do kankana, ko v lokal vdre policija, ki jo je poklical Hans, in aretira udeležence prepovedanega spektakla. Francu uspe zbežati.

DRUGO DEJANJE

Sodni pisar identificira posamezne osebe in prebere obtožnico. Coppeliusu očitajo, da je izdelal pohujšljiv plakat za kankan in vzel s seboj v razvraten lokal mladoletnega Franca. Poleg tega je obtožen, da je z nakupom večerne obleke v svojo hišo zvabil Svanhildo in jo tam, kot domnevajo, zapeljal. Za dokaz pokaže Hans obleko, ki jo je našel v sestrini sobi. Da bi vse preveril, sodnik takoj odredi hišno preiskavo pri Coppeliusu.

Pravniki, policisti in razjarjeni meščani se gnetejo v Coppeliusovo hišo, h kateri spada tudi slikarski atelje. Številne dokončane in napol dokončane slike dokazujejo, da je Coppelius velik umetnik. Večinoma so to študije aktov ali skice napol oblečenih žensk, ki jih imajo ogorčeni meščani za nespodobne. Ko pa pod kosom blaga odkrijejo sliko, ki predstavlja Svanhildo v rdeči večerni obleki, ganjeni obstanejo pred to mojstrsko uspelo podobo. Čast Coppeliusa, ki so ga v mestu imeli za nemoralnega brezdelneža, je rešena. Sodnik ukaže, naj mu snamejo lisice, se mu spoštljivo opraviči in pošlje meščane domov. Umetnik ostane sam s svojo umetnino. Utrujen od razburjenja se pogrezne v spanec. V sanjah se mu za trenutek zdi, da je zopet mlad in da je v njegovem objemu Svanhilda. A ko se zbudi, se ponovno zave svoje osamljenosti. Žalosten zapusti mesto, s seboj vzame le zadnji portret.

LÉO DELIBES

Léo Clément Philibert Delibes, rojen 21. februarja 1836 v Saint-Germain-du-Val v francoskem okraju Sarthe, se je za glasbeno pot odločil predvsem pod vplivom matere, nadarjene ljubiteljice glasbe. Oče, poštni uradnik po poklicu, je že zgodaj umrl in tako je bila sinova vzgoja v materinih rokah. Leta 1847 je Léo odšel v Pariz, kjer je na konservatoriju študiral klavir, orgle in kompozicijo, slednjo med drugim tudi pri skladatelju Adolphu Adamu. Deloval je v Parizu kot cerkveni organist in gledališki korepetitor (1853-1871), poleg tega tudi kot drugi dirigent opernega zbora (1865-1872). Leta 1881 je postal profesor kompozicije na konservatoriju, tri leta pozneje pa tudi član Francoske akademije. Svojo življenjsko pot je sklenil 16. januarja 1891 v Parizu.

Glede na potrebe svojega časa in svojega okolja je Delibes od leta 1856 naprej ustvarjal največ operete in "komične" opere (opere comique) - torej opere z govorjenimi dialogi, ki pa niso bile nujno komičnega značaja. Enih in drugih skupaj je napisal prek dvajset. Slavo in priznanje si je ustvaril šele z opero v treh dejanjih Le roi l'a dit (Kralj je dejal), ki so jo prvič uprizorili 24. maja 1873 v pariški Komični operi, a jo danes le redko izvajajo. Edina njegova opera, ki se še danes pojavlja na gledaliških odrih, je Lakmé. Poslušalca prepriča eksotično dogajanje, saj dejanje poteka v Indiji 19. stoletja, prvine Vzhoda pa so zaznavne tudi v glasbi. Angleški častnik Gerald se zaljubi v lepo svečenico Lakmé, toda njen oče Nikalanta nasprotuje tej zvezi in namerava predrzneža žrtvovati bogovom. Lakmé reši ranjenega Geralda, a spozna, da je v njem vojaški čut močnejši od ljubezni. Zato zaužije strup ter pregovori očeta, da Geraldu dovoli oditi. Prva izvedba je bila 14. aprila 1883 v Komični operi v Parizu. Znana je koloraturna arija z zvončki, ki jo nosilka naslovne vloge poje v drugem dejanju in se pogosto izvaja tudi koncertno.

Skladatelj je bil najbolj uspešen na področju baleta. Napisal je štiri, od teh se dva redno uprizarjata še danes. Coppélia je nastala po isti povesti kot prva od pesnikovih zgodb v Offenbachovi operi Hoffmannove pripovedke; prikazuje mehansko lutko, ki govori, poje in pleše kot živa. Krstna izvedba je bila 25. maja 1870 v Parizu. Na Montmartre je Coppélio prestavil šele koreograf Youri Vámos, potem ko je h glasbi klasičnega baleta plesno postavil svojo zgodbo, pri tem pa spretno izrabil značilnosti glasbenega izvirnika. Svoj drugi uspeh je Delibes dosegel z baletom Silvija (Sylvia), ki so jo prvič uprizorili 14. junija 1876 v opernem gledališču Garnier v Parizu. S svojo ustvarjalnostjo je vplival predvsem na Čajkovskega in njegovo baletno glasbo. Pisal je tudi klavirska dela, zbore, samospeve in cerkvene skladbe.

Delibesova glasba je prikupna, povedna, tekoča, spevna in plesna, a nikoli zelo dramatična. Francoski glasbeni pisec in kritik E. H. P. de Curzon je o skladatelju zapisal, da je bil "jasnega in bistrega duha, široke inteligence, pretanjenega, radoživega in gibčnega okusa in občutljive čustvenosti. Njegov slog je bil neodvisen in nov."

Kristijan Ukmar

DELIBESOVA COPPÉLIA

Léo Delibes je leta 1867 dobil od pariške Opere naročilo za svoje daleč najbolj znano delo, baletno partituro Coppélia (Coppélia ou La fille aux yeux d'émail). Malo pred tem je dosegel zelo lep uspeh z baletom, ki ga je za isti oder napisal skupaj z Ludwigom Minkusom La Source ou Naila (Izvor) ter s samostojnim baletom Valse ou pas de fleurs (Valček cvetja), ki je bil pozneje vključen v Adamovo partituro Gusar.

Coppélio je Léo Delibes ustvaril skupaj z libretistom Charlesom Nuitterom, ki je navdih našel v dveh zgodbah Ernsta Theodora Amadeusa Hoffmanna: v Lutki (Die Puppe) in Starcu - Peskarju (Der Sandman). Deset let pozneje je zgodbo o lutki uporabil tudi Jacques Offenbach za svoje znamenito prvo dejanje Hoffmannovih pripovedk.

Tretji, ki je sodeloval pri nastanku baleta, je bil Arthur Saint Léon, koreograf Delibesovega Izvora, nekdanji baletni plesalec, tisti čas angažiran kot glavni baletni mojster slavnega peterburškega Marijinskega gledališča. Léo Delibes je pogosto potoval v St. Peterburg in na svojih potovanjih dobro spoznal narodne plese krajev na poti, zato je v Coppélio uvrstil kar nekaj folklornih elementov in tudi citat iz dela poljskega skladatelja Stanislawa Moniuszka. Baletno partituro je ustvarjal kar tri leta. Poleg skladatelja je za lep uspeh praizvedbe zaslužna tudi mlada balerina Giuseppina Bozzacchi, ki je plesala Svanhildo.

Coppélia je bila prvič izvedena 25. maja 1870 v pariškem Théâtre Impérial de l' Opéra v navzočnosti cesarja Napoleona III. in cesarice Evgenije. Požela je velik uspeh in kritiki so se razpisali o "lepo oblikovani glasbi, polni bleščavosti in kontrastov". Čeprav je ta baletna partitura nastala v maniri dotedanje francoske romantične tradicije, kot je na primer Adamova Giselle, je vendarle v njej moč najti nekaj inovacij, kot so komičnost, izrazit gledališki konflikt ter cela vrsta plesov različnih narodov, kot so poljska mazurka, madžarski verbunkos, škotski jig in španski bolero. Poleg tega Coppélia pripoveduje o različnih človeških usodah, prepletenih z ljubeznijo, ljubosumjem, pohlepom, uspehom, srečo in smrtjo, kar je lahko razumljivo in zelo prepoznavno za vse generacije občinstva. Ljudje namreč obožujejo lahkotne zgodbe, očarljiv ples in čarobno glasbo. Tema baleta je ljubezen dveh mladih, ki svojo zvezo branita pred skrivnostnim in zlobnim doktorjem Coppeliusom; on namreč želi njuno ljubezen razdreti z plešočo lutko v človeški velikosti, ki je videti resnična. Razmišljanje o homo mechanicusu je bilo popolnoma v skladu z duhom 19. stoletja, ko so v življenja ljudi počasi prihajali tehnični pripomočki in naprave. S tem baletom se je namreč začela ponovna oživitev lutk v baletni literaturi (Petruška Igorja Stravinskega in Mihaila Fokina ter Vile lutke Josefa Bayerja).

Ne glede na to, kako je bila dramaturgija izvirne Coppélie ocenjena, pa ni zanemarljivo dejstvo, da ta balet spada med najuspešnejša dela svojega žanra, zahvaljujoč prav edinstvenim in spretno prepletenim klasičnim, folklornim in pantomimičnim plesnim elementom, ki jih je težko najti v kateremkoli drugem baletnem delu. Predstavlja del zgodovine ene od najpomembnejših vej glasbenega gledališča, tj. baletne umetnosti. Omenjeni balet je pravzaprav prikaz delčka kulturne zgodovine iz obdobja drugega francoskega cesarstva s pariškim opernim gledališčem v ozadju.

Praizvedba Coppélie je bila namreč poslednji spektakel drugega cesarstva. Dva meseca pozneje se je začela francosko-pruska vojna; delovanje opere je bilo prekinjeno jeseni 1870; takrat je umrl tudi koreograf Arthur Saint Léon. Nekoliko pozneje se je začelo obkoljevanje Pariza, ki je trajalo celo zimo. Zaradi bolezni je umrla glavna baletna plesalka, sedemnajstletna Giuseppina Bozzacchi, žrtev vojne pa je bil tudi mimik François Edouard Danty, prvi interpret Coppéliusa. Po ponovnem odprtju opernega gledališča so Coppélio spet uvrstili v repertoar in vse do danes velja poleg Adamove Giselle za najbolj pogosto uprizorjeni tradicionalni francoski balet v Franciji in na svetu.

Povzeto po gledališkem listu Coppélia, HNK Zagreb, sezona 2011/2012.

MARKO GAŠPERŠIČ

Dirigent

Rojen je v Ljubljani, kjer je študiral klavir pri profesorici Zorki Bradač, muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in dirigiranje pri profesorju Antonu Nanutu na Akademiji za glasbo. Za izvedbo Dvořakove Simfonije št. 8 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. V ljubljanski Operi SNG je debitiral kot dirigent predstave La bohème, s katero je tudi diplomiral, in sicer z odliko. Za RTV Slovenija je posnel več opernih odlomkov s priznanimi slovenskimi opernimi umetniki, s Simfoničnim orkestrom RTV Zagreb pa je gostoval v Italiji. Med najpomembnejše predstave svojega repertoarja uvršča operna in baletna dela Don Carlos, Štirje grobijani, Pelleas in Melisanda, Figarova svatba, Hrestač, Coppélia na Montmartru, Faust, Hoffmannove pripovedke in Pikova dama pa tudi izvedbe sakralnih del Wolfganga Amadeusa Mozarta in Josepha Haydna. V SNG Opera in balet Ljubljana je dirigiral mnoge operne in baletne predstave, operete in koncerte.

YOURI VÁMOS

Koreograf

Rodil se je v Budimpešti, kjer se je šolal na Državni baletni šoli. Po prvem angažmaju kot solist v Madžarski državni operi je sprejel povabilo Bavarske državne opere v Münchnu, kjer je postal prvi solist. Od takrat dalje je skoraj vso svojo poklicno kareiro gradil v nemško govorečih evropskih državah, več kot desetletje pa je zvest Nemški operi na Renu. Po Münchnu je nadaljeval svojo ustvarjalno pot v Dortmundu, Bonnu in Baslu kot direktor tamkajšnjih baletnih ansamblov. Kjerkoli se je pojavil, je svoje občinstvo očaral s predelavami klasičnih del, katerih zasnovo vedno preoblikuje v popolnoma novo zgodbo. Tako je Trnuljčica postala Anastazija - zadnja hči Romanovih, Hrestač P. I. Čajkovskega pa pred nas postavi Dickensovo Božično zgodbo. Vámos spada med tiste redke vodilne evropske koreografe, ki se trdno držijo načela, da je potrebno skrbeti za ohranitev baletov v celotnem obsegu. Vedno so pred nami zgodbe ljudi in o ljudeh, ki jih Vámos izbere, da bi o njih znova pripovedoval skozi plesno zgodbo. Za njegove koreografije je značilna inventivnost, bistrost, nenadkriljiv občutek za dramskost ter izvrstna muzikalnost. Tako imenovane baletne klasike ga ne navdušujejo toliko zaradi svoje dramske vsebine, temveč ga veliko bolj pritegne genialnost glasbe. Dejstvo, da klasični balet pred sto leti še ni mogel izraziti psiholoških nians svojih likov, je bila Vámosu zadostna motivacija za stvaritev tako velikega števila predelav. Kljub temu pa je ostal zvest klasični zapuščini kot izhodišču svoje umetniške ustvarjalnosti. Vámošev umetniški kredo - predstavljanje tradicionalnega v sozvočju s sodobnostjo - je nedvomno razlog njegovega velikega uspeha v Nemški operi na Renu. Največji baletni ansambel v Vestfaliji, ki že 13 let nosi zaščitni znak Yourija Vámosa, je svoje izjemne kvalitete potrjeval z uspešnimi gostujočimi predstavami, še veliko večji uspeh pa je dosegel z vedno razprodanimi večeri v Düsseldorfu in Duisburgu. Zato nikakor ni presenetljivo, da so v knjigi Zgodovina plesa dvajsetega stoletja v eni knjigi (Tanzgeschichte des 20. Jahrhunderts in einem Band) Vámosa poimenovali "verjetno največji pripovedovalec koreografskih zgodb današnjega časa". Od leta 2001 dalje je Vámos častni profesor Akademije za ples v Budimpešti, leta 2007 pa je bil odlikovan z redom za zasluge nemške zvezne države Severni Ren - Vestfalija. Leta 1984 je na našem odru postavil baletni večer, sestavljen iz dveh delov, in sicer iz Rapsodije na Paganinijevo temo ter Tezeja in Ariadne, v sezoni 1997/1998 je po njegovi koreografiji na našem odru zaživela Coppélia na Montmartru, v sezoni 2002/2003 Hrestač - Božična zgodba, v sezoni 2005/2006 pa še balet Romeo in Julija na glasbo Sergeja Prokofjeva.

JOYCE CUOCO

Asistentka koreografa

Joyce Cuoco je po šolanju na Balanchine School of American Ballet v New Yorku John Cranko angažiral kot solistko v Stuttgartu. Nato se je preselila v Bavarsko državno opero v Münchnu, kjer je postala prva solistka. Od takrat dalje dela skupaj z Vámošem, ki je zanjo ustvaril vrsto velikih vlog, ves čas pa je tudi njegova stalna asistentka.

MICHAEL SCOTT

ANDREJ STRAŽIŠAR

MARIJA KOBI

Scenografija in kostumografija

Michael Scott se je rodil v ZDA. Na münchenski umetnostni šoli je študiral odrsko scenografijo v razredu Rudolfa Heinricha, nato je delal kot asistent Jürgena Roseja v državnih opernih gledališčih v Münchnu in Hamburgu ter v londonskem Covent Gardnu. Kmalu je začel tesno sodelovati z Gian-Carlom del Monacom. Skupaj sta pripravila mnogo uprizoritev, med njimi opero Werther v Stuttgartu, Simone Boccanegra v Berlinu in Glumači v Hamburgu. Leta 1991 je pripravil sceno za Deklico z zahoda v Metropolitanski operi v New Yorku. Michael Scott je takorekoč "hišni scenograf" Yourija Vámosa. Zasnoval je sceno in kostume za Lucidorja, Hrestača, Trnuljčico, Spartaka, Primer Othello, Pepelko, Pomladno prebujenje, West Side Story ...

Scenografija in kostumografija za predstavo Coppelia, ki jo je za prve izvedbe baleta pripravil Michael Scott, sta na našem odru v sezoni 1997/1998 nastali ob sodelovanju scenografa Andreja Stražišarja in žal že pokojne kostumografinje Marije Kobi.

KLAUS GÄRDITZ

Oblikovalec luči

Kot izšolani elektrotehnik je prve izkušnje kot osvetljevalec in odrski električar pridobil v Deželnem gledališču Neuss. Leta 1962 se je preselil v Nemško opero na Renu, kjer je leta 1991 prevzel mesto lučnega mojstra. S tem je prevzel tudi naloge oblikovalca luči. V naslednjih desetih letih je sodeloval s številnimi znamenitimi režiserji in koreografi, kot so Michael Hampe, Kurt Horres, Günther Krämer, August Everding, Adolf Dresen, Werner Schroeter, Tobias Richter, Erich Walter, Heinz Spoerli in Youri Vámos.