Superkrompir˝ rešuje običajen krompir, ki slabo prenaša vedno bolj vroče podnebje

V reviji EU za raziskave in inovacije Horizon, ki objavlja aktualne novice in članke o zanimivih in inovativnih raziskovalnih projektih, financiranih s strani EU, je bil pred kratkim objavljen članek "Super krompir rešuje običajen krompir, ki slabo prenaša vedno bolj vroče podnebje" (povezava do originalne objave: 'Super-spuds' to the rescue as typical tubers feel the heat | Research and Innovation (europa.eu)).

V članku nas avtor spomni, da krompir izvira iz hladnih leg Andov, kjer so ga pred 8000 leti udomačili na območju današnjega Peruja. Na visoki nadmorski višini v Andih se je kar dobro prilagodil sušnim razmeram, ne pa tudi vročini in poplavam, zato večina današnjih sort krompirja slabše uspeva v vedno bolj vročem podnebju na območju EU. Rastline, ki jih prizadene visoka vročina, prenehajo proizvajati sladkorje, kar preprečuje razvoj gomoljev, in nato hitro zacvetijo. To je odlična strategija za divji krompir, ker zagotavlja preživetje vrste v zahtevnih razmerah, vendar kmetom prinaša nizek donos.

Vemo pa, da se različne sorte krompirja različno odzovejo na vremenske skrajnosti kot druge, kar pomeni, da obstaja možnost, da žlahtnitelji genetsko izboljšajo evropski krompir, da bo bolj toleranten do visokih temperatur.

V EU projektu ADAPT (ADAPT (univie.ac.at)), štirje žlahtnitelji krompirja in deset raziskovalnih ustanov, med katerimi je tudi Nacionalni inštitut za biologijo, raziskujejo, kako se nekatere vrste krompirja upirajo stresu. Vzgojili so približno 50 sort krompirja v različnih kombinacijah stresnih pogojev (suša, vročina, poplave in njihove kombinacije) na različnih lokacijah po Evropi. Vzporedno so izvajali tudi poskuse v rastlinjakih, kjer sorte gojijo pod nadzorovanimi pogoji, v visokotehnološkem objektu na Češkem.

Znanstveniki želijo na molekularnem nivoju razumeti, kateri geni omogočajo večjo toleranco krompirja na vremenske ekstreme. Poznavanje genov (genskih markerjev), ki jih lahko povežemo z večjo toleranco na stresne razmere, bi žlahtniteljem omogočilo, da v zelo kratkem času preverijo, ali določena sadika vsebuje ta genski marker in bo zato pričakovano izkazovala tudi toleranco na stresne pogoje. Prihranek časa pri žlahtnjenju novih sort bi bil velik, saj ne bi bilo treba več čakati, da sadike zrastejo, da bi lahko preverili, ali je želena lastnost prisotna. Za pridelavo nove sorte krompirja danes potrebujemo približno 12 let.

Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo v projektu ADAPT predstavljajo vozlišče za zbiranje in analizo ogromne količine v poskusih pridobljenih podatkov, iz katerih s pomočjo matematičnega modeliranja poskušajo izluščiti potencialne molekularne markerje za uporabo pri žlahtnjenju krompirja.

Več informacij: Katja Sinur, katja.sinur@nib.si.