Jan Zakonjšek, po motivih pravljic iz Tisoč in ene noči

BAGDADSKI TATIČ

Svet je kot ogromen lonec

najrazličnejših prigod,

ene ni še čisto konec,

že se druga kuha not.

Bagdadski tatič je zgodba o princu Ahmedu, ki ga radovednost spelje iz varnega zavetja dvora v življenje na cesti. Po vrsti pustolovščin, v katerih večkrat skoraj izgubi glavo, se spet vrne na prestol, bolj izkušen, moder in razsoden. Na poti ga spremlja in mu pomaga prijatelj, profesionalni zmikavt Abu. Skupaj vandrata po deželah med Evfratom in Tigrisom, od Bagdada do Basre in nazaj. Njuno zgodbo lutkarji pripovedujejo in igrajo med stojnicami na trgu. Iz drobcev pripovedi se razvije mini epopeja, pripovedovalcem in poslušalcem v užitek in poduk.

Jan Zakonjšek

Zbirka arabskih pravljic Tisoč in ena noč ter Bagdadski tatič

Predstava Bagdadski tatič predstavlja sintezo vseh bistvenih zanimivosti Tisoč in ene noči in razkošne vizualne ikonografije (leteči konji, čarovniki, čarobne luči, duh v steklenici, zakrite princese, dragocene rože, leteče preproge ipd.), postavljeno v mesto Bagdad, na bagdadsko tržnico, v ječo, v Basro, v karavano. Pojavljajo se specifični kulturni elementi, značilni za Orient, npr. kamele, pesek, duh v steklenici ipd.

Motivno-tematska osnova je tipična menjava likov, princ Ahmed podnevi vlada, socialno motiviran pa ponoči prisluškuje svojim podanikom, preoblečen v berača. Iz sreče pride v nesrečo, ker množica spoštuje njegov videz in ne njega, zato ga vržejo v ječo, kjer spozna tatiča Abuja. Sledijo dodatni zapleti, grožnja z obglavljanjem, ljubezenski pripetljaji itn. Na koncu besedila, po kaosu in vzorcu krožnih potovanj, se ponovno vzpostavi prvotni red (red - kaos - novi red). Teme so tisočletne: moralna korupcija, teorije zarote, socialna in ekonomska promocija, "cilj opravičuje sredstvo" itn. - teme, ki so z univerzalnim jedrom aplikabilne na vse kulture. Razkošna orientalska dekoracija je le dekoracija za univerzalne probleme.

Milena Mileva Blažić

Jan Zakonjšek

Jan Zakonjšek je filmski, televizijski in gledališki režiser iz Ljubljane. Režiral je dokumentarne in igrane filme, televizijske oddaje, gledališke, lutkovne in cestno-gledališke predstave ter opere. Poučeval je v ZDA, na School of the Art Institute of Chicago ter na Columbia College Chicago, zdaj pa na AGRFT predava filmsko režijo.

Bagdadski tatič je njegova šesta predstava za Lutkovno gledališče Ljubljana. Vse njegove režije so doživele odličen odziv pri publiki in strokovni javnosti. Zadnja, Vžigalnik, je dobila tri nagrade na 21. poletnem lutkovnem pristanu 2010, med drugimi tudi Za najboljšo predstavo. Navdih za Bagdadskega tatiča je našel v filmih: v holivudski uspešnici iz leta 1924 z Douglasom Fairbanksom v glavni vlogi ter v slavnem britanskem filmu iz leta 1940, kjer je vlogo zlobnega Džafarja odigral znani filmski negativec Conrad Veidt.

Shoshanna Utchenik

Shoshanna Utchenik je bila rojena leta 1978 v Detroitu, Michigan. Študirala je likovno umetnost na School of the Art Institute of Chicago ter končala magistrski študij na Northwestern univerzi, na oddelku za umetnostno teorijo in prakso. Pripravila je vrsto predstav, nastopala in razstavljala je po državah ameriškega srednjega Zahoda, v Sloveniji pa je sodelovala na festivalu pouličnih gledališč Ana Desetnica in v galeriji Kapsula. Shoshanna uporablja kiparske predmete, lutke in ustvarjalni proces, da izvaja posege in preoblikovanja v javnem prostoru, kot tudi v tradicionalnih gledališčih in umetnostnih galerijah.

Mark Messing

Skladatelj Mark Messing je soustanovitelj podjetja Maestro-Matic, ki se ukvarja z ustvarjanjem glasbe in oblikovanjem zvoka. Leta 2009 je napisal glasbo za Vžigalnik v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kot skladatelj in glasbeni direktor je sodeloval s številnimi gledališči in ustanovil Redmoon Big Band, 16-članski pihalni orkester z doma narejenimi inštrumenti, glasbeniki na hoduljah in koreografiranim korakanjem. Je tudi soustanovitelj cirkuško-punkovskega pihalnega orkestra Mucca Pazza.

Andrej Rozman Roza

Andrej Rozman Roza piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije, jih prestavlja v sodobnost ali preprosto prevaja. 2003 je ustanovil Rozinteater kot najmanjše možno gledališče. Njegova dela so prisotna v mnogih učbenikih in antologijah. Je dobitnik mnogih prestižnih nagrad, mdr. Severjeva, Ježkova, Levstikova, Župančičeva, Nagrada Prešernovega sklada za književnost 2010.

Ob pisanju songa za predstavo je izhajal iz scenarija in navodila, da poudari pomembnost pripovedovanja zgodb, kar mu je tudi odlično uspelo.

Nataša Antunićević Vižintin