"Novi izzivi pred zunanjo politiko v Evropi?"

Nj. eksc. gospod Daniel Mitov - Minister za zunanje zadeve Republike Bolgarije

Razprava v organizaciji Inštituta za desno politiko v Sofiji

Nagovor na temo

"Novi izzivi pred zunanjo politiko v Evropi?"

Vlaganje naporov v oblikovanje alternativne poti bolgarske desnice - poti medstrankarskega dialoga, koalicijske kulture in enotnega delovanja, je bilo nadvse ambiciozen cilj. Ta pot je bila tudi eden dosežkov Inštituta za desno politiko, ki ga lahko izpostavimo danes.

Po mnenju ljudi z desnim nazorom je politika predvsem vprašanje vrednot. Šele zatem je neke vrste tehnologija - glasovalne naprave na poslanih klopeh, postopki, sklepčnost in zakonski akti. Desnica je racionalna, vendar ne podcenuje vloge čustev v družbi in ne poskuša zadajati skupno smer le na podlagi racionalnega. Zavedamo se, da je družba podobna človeku, ker premore duha, dušo in telo. Naš poglavitni cilj pa je ohraniti tole trojico enotno in skladno. To je velika naloga desnice in prav v tem je njena temeljna razlika z levico, ki si v imenu skrbi za družbeno telo pogosto zastavlja kot cilj uničiti ali vsaj oblikovati družbenega duha in dušo skladno s svojimi razumevanji. Misleci levice pravijo, da je verovanje v Boga "opij narodov", zastopanje tradicionalnih vrednot - nazadnjaštvo, ljubezen do domovine pa da je preživelost.

Zato me ne boste slišali, da bi stopil v bran tistim, ki menijo, da v politiki ni več ne levega ne desnega. Spopad med vrednotami in ideološkimi doktrinami obstaja, saj je to naravno stanje neke družbe. Desnica je skupnost realistov, ki živi v sedanjosti, ne pa v preteklosti ali v bodočnosti. Naš namen ni razveljavljati naravne zakonitosti človeškega razvoja. Vemo, da je življenje težko in polno izzivov, ki jih moramo skupaj premagovati, zavračamo pa to, da verjamemo, da lahko eno ali drugo politično dejanje za vedno osreči ljudi in naredi konec zgodovini. Zato poskušamo spremeniti okolje, ne pa človeka. Človek nam pomeni vrednoto, ne pa ovire. Človek ni funkcija materialnih razmerij in gospodarskega ustroja, temveč je božanska stvaritev. V nasprotju z levimi in totalitarnimi ideologijami si zastavljamo uresničljive cilje. Morda ravno zato razočaranja in neuspehi niso "blagovna znamka" desnice, marveč levice.

Po zlomu totalitarnega komunizma dandanes oprazujemo sesutje novega levega, ki ga pooseblja ideološki multikulturalizem. Kot pri totalitarnem projektu je tudi levi multikulturalizem, prek socialnega inženirstva, skušal svoje cilje postaviti nad demokracijo, nad vladavino prava in predvsem nad naravni in skladni razvoj družbe.

Vendar je eden največjih dosežkov evropske civilizacije ustvarjanje civilnih temeljev iz pravic in dolžnosti, svoboščin in odgovornosti, ki so nedotakljivi. To normativno "ozvezdje" je temelj oblikovanju neke enotne civilne nacije, ki ne zanemarja posamičnih kulturnih posebnosti narodov, temveč jih združuje glede na človekove pravice in odgovornosti. Izmed mnogih narodov, vsak med katerimi ima svoji jezikovni in verski profil, se ustvari neko enotno civilno Evropo, v kateri se razlike razvijajo brez omejitev in okviru pravnega temelja, ne pa njemu navkljub.

Projekt Evropske unije je poosebitev tega razumevanja - fundament norm in nabor kultur. Na tem temelju mora vsak človek, ne glede na svoj etnični ali verski profil, obstajati socialno z drugimi ljudmi na podlagi skupnega razumevanja in spoštovanja teh svoboščin in dolžnosti. Pripadnost določeni kulturni posebnosti ne more biti argument za njihovo teptanje. Vsakršni ugovori zoper zakon, ki jih poganja neka subjektivna narava, niso ne legitimni ne legalni, zato se jim moramo zoperstaviti odločno in brez oklevanja.

Slednje pogojuje tudi čedalje bolj naraščajoči odziv v Evropi zoper ideologijo multikulturnosti, ki so se ji odrekli tako nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy kakor nemška kanclerka Angela Merkel in predsednik vlade Velike Britanije David Cameron.

Multikulturalizem ne deluje v prid Evropi in večini njenih državljanov. Ravno nasprotno - ta ideologija se sprevrača v avtoimunsko bolezen evropske skupnosti. Absolutizacija kulturnih in verskih razlik v neki družbi ni prednost, kot trdijo predstavniki nove levice, temveč izziv, ki ga mora družba premostiti, da bi bila enotna in močna. Na mesto, da bi deloval kot zgled skupnemu sobivanju in sodelovanju, ki temeljita na državljanski enakopravnosti in medsebojni odgovornosti, se je multikulturalizem sprevrgel v nekaj povsem drugega.

Ideologizacija kulturnih, verskih in etničnih razlik je eden največjih grehov novega levega gibanja napram Evropi in njenim državljanom. Iz multukultiralizma je nova levica naredila politični manifest, ki zahteva pridobitev samodejnih ekonomskih ali pravnih privilegijev na podlagi pripadnosti in posedovanja subjektivne kulturne specifičnosti. Ta politična doktrina je nezdružljiva z vsako sodobno ustavo, kolikor ne le dopušča, marveč tudi terja relativizacijo enakopravnosti med ljudmi. Še več - diskriminiranje večine je demantiranje demokracije. Nobena idelogija - tozadevno leva razlaga multikulturalizma, se nima pravice razvijati kot alternativa demokraciji. Prav demokracija je skupni temelj, na katerem moramo graditi svoje vrednote in ideologije.

To je tudi skupno multukulturalizmu nove levice in množični informacijski propagandi regionalnih sil: oboji absolutizirata subjektivna merila na račun pravnih. To je skupno zahodni liberalni levici in vzhodni avtoritarni desnici - oboji teptata zakon.

Izkazalo se je, da je multikulturalizem ekonomska formula preživetja ozkih in zaprtih skupnosti. Le-te bojkotirajo socialno medsebojno delovanje z okoljem, ki jih gosti, vendar se poslužujejo virov evropskih socialnih sistemov. Evropejca kar zavračajo, a sprejemajo njegov denar.

Vendar tukaj ne gre le za denar. Govora je o globlji težavi, ki se je je treba pravočasno ovedeti. V zadnjih desetletjih je v svoj socialni sistem, idelogijo multikulturalizma in v prepričanje, da so razlike prednost, Evropa sprejela različne ljudi. V tem obdobju je Evropa zanemarila svoje kulturne vrednote in pravne korenine, čeravno prav slednje bi morale biti središče, ki naj bi integriralo vse Evropejce, ne glede na njihovo etnično ali versko poreklo. V kulturnem oziru bo Evropa vselej pluralistična, vendar to ne bo v škodo njeni lastni kulturi. Leva razlaga multikulturalizma pa zahteva ravno to - da naj naša celina vsrka drugačne kulture, ki obstajajo v svoji kritičnosti do evropske kulture, ki je nosilka lastne pravne in zgodovinske dediščine.

Kaj je učinek vsega tega? Multikulturalizem se vse bolj razvija kot antiteza demokraciji, potem ko ustvarja človeške skupnosti, ki so deležne privilegijev glede svobode, vendar so imune na odgovornosti, ki jih ostali imajo. To predrugačenje demokracije ustvarja novo vrsto političnega sistema, ki ga lahko improvizirano imenujemo getokracijo. Na svoj račun porajajo te razmere populistka razpoloženja med evropskim prebivalstvom, kar gre na roko skrajnim in nacionalističnim strankam. Vendar mi vemo, da je njihov prispevek k uveljavljanju demokracije več kot skromen, zaradi česar trpijo evropski politični sistemi.

A sta tovrstna atomizacija evropske družbe in relativiziranje vrednot naše civilizacije - od pravnega ustroja prek demokracije do naše krščanske tradicije, luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti, še posebej, ko smo soočeni z islamskim fundamentalizmom. Ne moremo biti politično strpni do zamisli, ki si prizadevajo za naše uničenje. Vendar to stališče enostavno ne sme biti le razločno in jasno artikulirano, temveč tudi utelešeno z odločnimi političnimi dejanji.

Razprava o vrednotah v politiki se ne zaključuje s tem. Stara celina mora opraviti svojo Veliko razpravo. Razpravo o naših vrednotah, o tem, kdo smo mi in kje se skrivajo korenine naše skupne identitete. Preden odgovorimo na ta vprašanja ne more biti tako koristni, kot bi si želeli, ne samim sebe ne našim prijateljem v regionalnem okolju. Danes potrebuje Evropa skupno evropsko domoljubje, ki naj v teh zahtevnih geopolitičnih razmerah zaščiti dosežke naše civilizacije in nam vlije samozavest in vero. Prepričan sem, da je lahko Evropa zmožna opraviti to razpravo in nadaljevati bolj složna in skladna v trojici svojih duše, duha in telesa.

Po zlomu Sovjetske zveze so našo celino in še posebej njene zahodne predele dočakali sorazmerno tihi in mirni časi. Popoldanski dremež londonskega Big Bena je motil le živžav münchenskega Oktoberfesta. Danes se soočamo z miselnimi konstrukcijami, nezdružljivimi z našim nazorom.

V teh razmerah bi bil indoktrinarni pristop ne le neučinkovit, marveč tudi Evropi nevaren. Zato smo tako kot politiki kakor kot državljani dolžni oblikovati konkretno rešitev za vsak izziv, s katerim se soočamo. V naši, evropski civilizaciji so rešitve sadež vrednostnih razprav in v njih doseženih zmag, tako da se le-te množijo, tudi napram vsakemu ugovoru, naperjenemu zoper Evropo. V te razprave se lahko vključi vsakdo, ki deli naše demokratične vrednote. Od mobilizacije vseh nas, ki o politiki razmišljamo v desnih kategorijah, pa je odvisno to, da na koncu teh razprav levici pustimo tolažbo v olimpijskem načelu, da je pomembno sodelovati, ne zmagati.