V oktobru na Lirikonfestovi mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju ustvarja avstrijski književni prevajalec Erwin Köstler

Književni ustvarjalci in prevajalci - Lirikonfestovi lavreati - prijatelji mesta Velenje

Erwin Köstler (foto Jurij Vižintin/arhiv UVKF)

Avstrijski književni prevajalec Erwin Köstler - 23. gost Lirikonfestove mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije

Erwin Köstler (1964 v Trierju, živi na Dunaju), literarni znanstvenik - slovenist in prevajalec slovenske književnosti, ki ga širša javnost pozna zlasti po prevodih Ivana Cankarja v nemščino (prevedel 16 njegovih del), prevedel pa je tudi leposlovna dela številnih drugih slovenskih avtorjev (Kosovel, Grum, Jurčič, Voranc, Bartol, Žabot, Frančič, M. Zupančič, S. Pregelj, Skubic idr.).

Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju, vzpostavljena leta 2007 v organizaciji Velenjske knjižne fundacije (od 2008 z rezidenčnim kabinetom v programu Mednarodnega Lirikonfesta Velenje), je večletni kulturni program mednarodnega književnega sodelovanja v slovenskem prostoru, namenjen ustvarjalnemu bivanju tujih in slovenskih književnikov, prevajalcev in mednarodnih posrednikov novejše umetniške literature; prednostno književnim prevajalcem slovenske literature XXI. st. v druge evropske jezike; tistim, ki ustvarjajo, prevajajo, spoznavajo, interpretirajo, posredujejo, popularizirajo in promovirajo novejšo umetniško literaturo ter s slovenskim prostorom vzpostavljajo in širijo trajnejše mednarodne književniške povezave, organizirajo mednarodne izmenjave in gostovanja z udeležbo slovenskih avtorjev ipd. - Program Lirikonfestove mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije omogočata Mestna občina Velenje in Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

www.lirikonfest-velenje.si / kabinet@uvkf.si

Književni ustvarjalci in prevajalci - Lirikonfestovi lavreati - prijatelji mesta Velenje

Pogovor z avstrijskim književnim prevajalcem Erwinom Köstlerjem - 23. gostom Lirikonfestove mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju (oktober 2018)

Erwin Köstler (foto Rado Likon)

Erwin Köstler (1964 v Trierju, živi na Dunaju) je literarni znanstvenik - slovenist in prevajalec slovenske književnosti. Med študijem medicine na Univerzi na Dunaju se je vpisal na tečaj slovenščine, kmalu pa se je začel ukvarjati tudi s prevajanjem iz tega jezika. Leta 2003 je doktoriral z disertacijo o prevodih slovenske literature v nemščino.

Širša javnost ga pozna zlasti po prevodih Ivana Cankarja v nemščino (prevedel 16 njegovih del), prevedel je tudi leposlovna dela številnih drugih slovenskih pisateljev (Kosovel, Grum, Jurčič, Voranc, Bartol, Žabot, Frančič, M. Zupančič, S. Pregelj, Skubic idr.)

Köstlerjeva obsežna bibliografija poleg prevodov mdr. vključuje še nemško izdajo antologije sodobne slovenske kratke pripovedi, monografije o Kosovelovih Integralih, slovenski literaturi v nemščini in Ivanu Cankarju ter številne druge znanstvene članke.

UVKF: Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s slovenskim jezikom in zakaj sta vas začela zanimati ravno slovenski jezik in literatura?

Erwin Köstler: Konec 80-ih let, ko sem še študiral medicino, sem se domislil, da bi se bilo dobro naučiti še kakšen jezik, preden se bo začel vsakdanjik zdravnika. Izbral sem slovenščino kot jezik manjšine v Avstriji; hodil sem na intenzivne tečaje na dunajski univerzi (z nepozabim Pavletom Zdovcem kot učiteljem) in sem hitro napredoval, tako da sem bil že čez leto v stanju brati bolj zahtevne slovenske tekste. Iz bolj pragmatičnih razlogov sem si sprva priskrbel tudi prevode iz slovenske literature, s katerimi sem si ob primerjalnem branju hotel obogatiti pasivni besedni zaklad. Ob tem pa sem prav kmalu ugotovil, da s temi starejšimi prevodi nekaj ni v redu. Tako sem se začel zanimati za prevode in sem startal s svojimi lastnimi poskusi. Že leta 1992 sem razpolagal s korpusom prevodov, ki sem jih lahko ponudil založbi. Tako se je to začelo.

V nemščino ste prevedli glavnino del Ivana Cankarja (leta 1994 je izšla vaša prva knjiga prevodov - Vor dem Ziel, literarne črtice z Dunaja). Napisali ste številne študije ter spremne besede k prevedenim delom. Zakaj vas je med vsemi slovenskimi avtorji najbolj pritegnil ravno Cankar?

No, kot učenca te najprej soočajo s klasiki; Cankar je bil moj prvi bistveni kontakt s slovensko prozo. Ko je nastal stik z založbo Drava, še niti nisem mislil na to, da bi se iz tega razvilo kaj bolj trajnega. Ko pa je prva knjiga z dunajskimi črticami izšla in so bile javne reakcje nadvse obetavne, mi je tedanja vodja založbe Helga Mračnikar predlagala nadaljnje sodelovanje in se nisem upiral. Tako sem postal prevajalec. Vse drugo, tudi moje znanstveno ukvarjanje s slovensko literaturo, je nastalo iz tega; iz nuje, zaradi splošne neinformiranosti nemškega občinstva o slovenski literaturi, vse bolj pa tudi zaradi krivičnih interpretacij Cankarja v Sloveniji. Ob Cankarju sem se naučil ponosa in drže in tudi zavzel svoje javno stališče v družbi. Tako je to šlo.

Kakšna je bila recepcija vaših prevodov Cankarjevih del v nemškem literarnem svetu in kako so ti prevodi vplivali na takratno dojemanje temeljnih del slovenske literature?

Začeli smo s tremi knjigami z dunajsko tematiko, ki so bile naravnost senzacionalno sprejete. Neki kritik je že l. 1996 pisal o nepogrešljivem dopolnilu avstrijski literarni zgodovini. Pogled slovenskega avtorja na Dunaj in dunajsko moderno je vzburjal domišljijo. Že četrte knjige, ki ni obravanala več dunajske tematike, pa niso več tako burno odobrili. Spomnim se pa neke celostranske kritike prevoda Podob iz sanj (Traumbilder, 1998) v nemškem tedniku Die Zeit, v katerem je tedanji vodja feljtona opozoril na bistveno drugačno obravnavanje prve svetovne vojne pri Cankarju kot npr. pri Ernstu Jüngerju, in to je bilo nekaj. Mislim, da smo s Cankarjem na nek način prodrli in smo ga vključili v splošni literarni diskurz. V Avstriji je predvsem Karl Markus Gauss skrbel za to, da se v historičnih upodobitvah dunajskega predmestja omenja tudi Cankarja. Cankar je postal integralen del Ottakringa - kot pisatelj iz avstrijskih kronovin pa seveda tudi predmet kulturoloških študij.

S kakšnimi vprašanji, dilemami in zagatami ste se srečevali/se srečujete pri prevajanju Ivana Cankarja?

S prevajalčevega vidika skoraj ni odprtih vprašanj. Redkokdaj je kak avtor tako jasen, kot je Cankar. Sicer nisem nikoli stavil na antikviran jezik, da bi ustrezal določenemu okusu, ki se navduši ob kostimih ipd. Sem se pa vedno potrudil ohraniti stilne značilnosti avtorjevega jezika in na ta način razvijal "svojega" Cankarja. Vsekakor zahtevno delo, od prve do zadnje vrstice.

Od slovenskih klasikov ste prevedli tudi Kosovela, Gruma, Jurčiča, Voranca, Bartola ... Od živih pa Skubica, S. Preglja, Bredo Smolnikar, Frančiča ... Kakšno je sedaj zanimanje za sodobno slovensko literaturo med bralci in založniki v Avstriji? Koliko finančnih sredstev in pozornosti ji namenijo Avstrijci in koliko Slovenija? Bi bili ti prevodi sploh možni brez finančne podpore iz Slovenije? V kolikšnih nakladah so izšli vaši prevodi?

Mislim, da zanimanje raste, čeprav je še vedno treba dodatno investirato v informacijo občinstva. V zadnjih letih je uspelo pritegniti vse več avstrijskih in nemških založnikov. V teku priprav na nastop Slovenije kot gostujoče dežele na Frankfurtskem sejmu l. 2022 Javna agencija za knjigo RS investira veliko truda in denarja v navezovanje trajnih stikov. Finančna podpora posameznim knjižnim/prevodnim projektom omogoča uresničitev knjig, za katere bi sicer težko našli založnika, ker je slej ko prej le malo založb, ki bi stalno imele v založniškem programu tudi slovensko literaturo. Ampak tudi to se je začelo premikati, kot tudi splošna zaznava. Uradna Avstrija je npr. ravno podelila Florjanu Lipušu veliko državno nagrado za njegovo (slovensko napisano) življenjsko delo.

Kakšno je bilo zanimanje za slovenski jezik v vaših študentskih letih in kakšno je zanimanje za učenje slovenskega jezika med mladimi v Avstriji zdaj?

Ko sem jaz začel obiskovati jezikovne tečaje na dunajski slavistiki, nas je bilo peščica začetnikov na leto. Nekaj let je na Dunaju celo obstajalo asistentsko mesto za slovenščino, ki pa so ga pa medtem ukinili. Kako je danes, niti ne vem, stanje ni razveseljivo, število študentov pada. V Gradcu, kjer slovenistika celo razpolaga s profesuro, je situacija nekoliko drugačna, verjetno pa bi si tudi v Gradcu in Celovcu želeli več študentov. Gre za splošen trend, ki je v bistvu zajel vse "manjše" predmete, vsak trend se pa seveda lahko tudi obrne. Morda bomo celo prevajalci prispevali k temu, da spet zraste zanimanje, ko bo izšel prvi bestseller, in da bo kakšen študent lahko s ponosom rekel: jaz sem slovenist (in se mu ne bo treba izgovarjati, zakaj ne študira ruščine, če mora že ravno biti kak slovanski jezik).

Cankar je na Dunaju študiral in ustvarjal. Ali to pomeni, da je tudi avstrijski ustvarjalec?

Avstrijski državljan je bil vsekakor. Avstrijski pisatelj bi bil, če bi ga kot takega svojčas zaznali naši germanisti. Danes, v času kulturnih študij pa ga lahko odkrijemo kot evropskega avtorja par excellence: po medkulturnem položaju osebe in dela, večjezičnosti, političnosti avtorja, družbeni izpostavljenosti njegove literature in seveda po sami literarni kakovosti v slovenščini napisanih del.

Glede na trenutne družbene in politične razmere se zdijo Cankarjeva dela še kako aktualna. V čem vi vidite pomen literature Ivana Cankarja v 21. stoletju tako za slovenski kot širši evropski prostor?

Cankar nas lahko tudi danes uči kritičnega mišljenja, drže in ponosa - že to so zadostni razlogi, da ga beremo!

Kakšne možnosti ima literatura Ivana Cankarja, da preživi še eno stoletje v nemško govorečem prostoru?

Cankar bo živel kar naprej, samo mi bomo enkrat izginili. Ampak pridejo drugi za nami, in nekoč bomo tudi imeli medkulturno naravnano literarno zgodovino in medkulturni literarni pouk v šoli. Prevajanje Cankarja gledam s tega višjega vidika tudi kot prispevek k splošni izobrazbi ljudi.

Kako kot vidnejši povezovalni člen med slovenskim in nemško govorečim kulturnim prostorom vidite vlogo mednarodnega posrednika? Kako je hitra sprememba tehnologije v preteklih letih (internet, mobilna telefonija ipd.) vplivala na to?

Vloge mednarodnega posrednika v bistvu ni možno precenjevati. Pri čemer pa naj takoj opozorim, da posredovanje poteka na različnih ravneh. Kot prevajalci, založniki, raziskovalci itd. ne povezujemo samo ljudi, jezikov, kulture, ampak posredujemo tudi literaturo kot tako ter izobrazbo. Medkulturna je literatura namreč tudi v položaju, ko ni prevedena; tudi izvirni literarni tekst potrebuje posredovalca in izobraženo občinstvo. Poleg tega literature v svetovnih jezikih vnaprej nagovarjajo mednarodno občinstvo, in tudi v nemški literarni trg se delijo vsaj tri evropske države.

Kako pogosto prihajate v Slovenijo in ste v stiku s slovensko krajino in slovenskim jezikom?

Ne tako pogosto, parkrat na leto, ampak vedno le za nekaj dni. Tudi na Dunaju praktično ne govorim slovensko. Veliko pa komuniciram preko e-pošte; sama korespondenca v slovenščini, če bi jo natisnil, bi verjetno napolnila več map na leto.

Kateri sodobni slovenski avtorji prepoznavneje vstopajo v nemško govoreči prostor - tudi z vašo prevajalsko pomočjo in posredovanjem?

No, s Franjem Frančičem sem že večkrat nastopil na kar uglednih lokacijah (na Dunaju npr. v Alte Schmiede, v Literaturhausu, v teku festivala "Yugoslavia revistited" pred par sto ljudmi v gledališču Odeon - Franjo je bil, mimogrede, edini povabljeni slovenski avtor poleg Draga Jančarja). Več nastopov je bilo tudi z Andrejem Skubicem in s Sebastijanom Pregljem (na Dunaju, v Gradcu, Celovcu, v Berlinu, Hamburgu, na Leipziškem sejmu in drugod). Z Bredo Smolnikarjevo sva bila l. 2016 povabljena na literarni festival v Rauris, pa sva zelo uspešno brala pred zbrano literarno elito. Po branju je kar prišla ena študentka in rekla, da se bo zdaj začela učiti slovenščine, da bo lahko prebrala Bredin čudovit tekst tudi v izvirniku.

S katerimi literarnimi projekti se trenutno ukvarjate na področju prevajanja in mednarodnega posredovanja slovenske literature v nemško govoreči prostor?

Trenutno prevajam roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev. Knjiga bo izšla pomladi 2019 pri založbi Wallstein v Göttingenu.

Hvala za pogovor. Prijetno in ustvarjalno oktobrsko bivanje na Lirikonfestovi rezidenci v Velenju!

Pogovarjala sta se Urška Zupančič in Ivo Stropnik

(UVKF - Čitalnica pri pesniški duši)

Pogovor s pesnico Majo Vidmar - gostjo Lirikonfestove rezidence v Velenju (september 2018)

Beremo skupaj/Spoznajmo jih(video)

Fotogalerija / Lirični pozdrav iz Velenja - Lirikonfestovo podnebje E-antologija A Voyage Across Self-illuminated Planets / Potovanje po planetih z lastno svetloboFestivalno berilo Rp. Lirikon21 (2018) Ostali prispevki Čitalnice Pri pesniški duši

2