O-STA

V slovo Janezu Stanovniku - žalna seja

Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je v sredo, 5. februarja 2020, sklicalo razširjeno žalno sejo v spomin na častnega predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Uvodni govor v spomin na dolgoletnega predsednika Zveze, v zadnjem obdobju pa častnega predsednika, je imel sedanji predsednik Zveze Marijan Križman. Ta se je spomnil Stanovnikove vloge med narodnoosvobodilnim bojem ter njegovega kasnejšega povojnega diplomatskega in političnega dela. Dr. Ljubo Bavcon je spregovoril kot Stanovnikov znanec in prijatelj. Janez Stanovnik je sodeloval tudi pri ustanovitvi Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije - KoDVOS, zato se je v imenu le-te, v govoru od Stanovnika poslovil trenutno predsedujoči koordinaciji, dr. Tomaž Čas.

V kulturnem programu je nastopil Partizanski pevski zbor, prikazan pa je bil tudi izsek iz filma "Oče naroda" ter bogat fotografski arhiv o delu Janeza Stanovnika.

Slovesnosti so se udeležili člani njegove družine, prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, delegacije KoDVOS, Zveze borcev iz Hrvaške, Zveze koroških partizanov in SGKZ Trst. V velikem številu so bila zastopana vsa združenja, ki se povezujejo v Zvezo borcev Slovenije.

Predsednik Zveze borcev Slovenije Marijan Križman je svoj govor sklenil tako:

"V imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje celotni družini pokojnega Janeza Stanovnika, sinovom Alešu, Tinetu in Janku z njihovimi družinami ter sestri Betki.

Dragi Janez, počivaj v miru in naj ti bo lahka slovenska zemlja za katero si se neumorno boril in jo neizmerno ljubil!"


Govor dr. Ljuba Bavcona

Janezu Stanovniku v spomin

Rad bi povedal nekaj osebnih, toplih besed, tudi na željo njegovih najožjih svojcev, v počastitev in v spomin na Janeza Stanovnika, tega izjemnega človeka. Bil je partizan, ko je bilo treba z neizmernim pogumom braniti obstoj slovenskega naroda in skoraj šestdeset let pozneje je bil predsednik predsedstva socialistične republike Slovenije, ko je bilo treba z modrostjo in strpnostjo pa tudi s pogumom doseči njeno samostojnost. Vmes je bil visok funkcionar Združenih narodov, naš predsednik in častni predsednik in nikakor ne nazadnje, človek, ki mi je naklonil svoje prijateljstvo v zadnjih nekaj letih in dneh svojega življenja.

V skoraj sto letih naju je življenje večkrat povezalo in potem spet oddaljilo, ko je bil v tujini, dokler me ni kot predsednik Zveze borcev pritegnil v Svet naše organizacije in ko se je začelo in se vse bolj poglabljalo najino sodelovanje, ki je, posebej po najini preselitvi v varovana stanovanja Centra starejših Trnovo ,počasi preraščalo v prijateljstvo.

Najina življenjska pota so se srečala v davnih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko sva se še kot otroka igrala in podila po bežigrajskih ulicah. Toda razlika dveh let v najstniškem obdobju je velika in v zgodnjih dnevih okupacije je Janez že zrelo deloval v Polhograjskih dolomitih, medtem ko sem sam deloval kot mladinski aktivist in kot skojevec za Bežigradom na obeh straneh Dunajske ceste.

Znova sva se srečala v letih 1949 do 51 na tako imenovanem Ziherlovem inštitutu za družbene vede v Beogradu. To srečanje je bilo le bolj bežno, kajti Janez je bil takrat šef Kardeljevega kabineta in se je udeleževal samo predavanj.

Mnogo let pozneje sva bila spet skupaj kot gosta na 14. kongresu ZKJ v Beogradu januarja pred tridesetimi leti, ki smo ga, kot je znano, družno zapustili potem, ko so se nakopičili zadostni argumenti za takšno, takrat vsestransko tvegano dejanje.

Ko sem postal član Sveta ZB, sem lahko le občudoval njegove bistroumne analize trenutnih političnih in ekonomskih razmer v Sloveniji, v Evropi in po svetu sploh ter njegove jasne opredelitve smeri in metod delovanja ZB v danih razmerah in jih seveda podpiral. Tu moram še posebej poudariti, da je tovariš Stanovnik vselej in dosledno izhajal iz vrednot narodno osvobodilnega boja, kar se odrazilo tudi v imenu naše organizacije. Njegova intelektualna moč, velika izobraženost in razgledanost, širina njegovih nazorov in občudovanja vredne spominske sposobnosti nam pojasnijo tudi dejstvo, da je vso množico svojih govorov na partizanskih spominskih slovesnostih povedal na pamet, brez enega samega pomagala.

Naš častni predsednik je spadal med tiste dokaj redke ljudi, ki se jim življenje in doživetja v mislih oblikujejo kot pripovedi. Moja soproga Danica Žagarjeva in jaz sva imela v zadnjih nekaj letih velik privilegij, da sva lahko prisluhnila njegovim lucidnim, spominsko izjemnim, zanimivim in tudi sporočilnim pripovedim, ki so segale od Dolomitov do Baze 20 in od tam na Primorsko, od dogodkov v Beogradu po osvoboditvi, do New Yorka in Ženeve, do osebnih tudi žalostnih, da ne rečem tragičnih udarcev usode, do tujih in domačih družbenih, političnih in ekonomskih problemov, protislovij in konfliktov. Večkrat sem ob tem pomislil, da bi bil verjetno pisatelj, če bi se mu življenje tako obrnilo. Oba z ženo sva ga ob vsaki priložnost spodbujala naj napiše vse to, kar je nosil v glavi in v svojih pripovedih, a tega žal ni več zmogel.

Z njegovim odhodom je nastala za vse nas, za njegovo veliko družino in za naju velika in občutna praznina. Toda takšno pač je naše življenje in sprijazniti se je treba s tem, da je sicer odšel, a da nam je zapustil svet dragocenih vrednot. O tem priča med drugim tudi Slovenski zbornik iz leta 2016, katerega idejni in finančni oče je bil in v katerem nas je skoraj šestdeset piscev ob Janezovi redakciji in ob prizadevnem sodelovanju dr. Nevenke Troha, obdelovalo današnji pomen devetih točk programa Osvobodilne fronte Slovenskega naroda.

Za vse, kar si nam dal, dragi prijatelj Janez, naj ti bo prisrčna hvala in trajen spomin, zlasti pa vzor in spodbuda mlajšim generacijam, da bi iz njih zrasli takšni enkratni ljudje kot je bil Janez Stanovnik.

Sestri Betki, sinovoma, ki so več kot zgledno skrbeli za ugašajočega brata in očeta, kakor tudi vsem članom širše družine pa izrekam tudi v imenu moje žene Danice globoko občuteno sočutje.


Janezu Stanovniku v slovo

Govor dr. Tomaža Časa

Pred dnevi nas je za vedno zapustil Janez Stanovnik, ki nam bo vsem, ki delujemo v okviru Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacijah Slovenije, ostal v večnem spominu. Zapustil nas je veliki državnik, bivši predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije, ekonomist, pravnik, partizan, častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote narodno osvobodilne borbe Slovenije, oče slovenskega naroda, politik svetovnega slovesa in predvsem veliki človek ter domoljub.

Njegovo veličino kot državnika sem bolj od blizu spoznal v letu 1989, ko sem bil kot pomočnik šefa slovenske milice in poveljnik posebne enote milice globoko vpet v preprečitev "mitinga resnice" oziroma v akcijo Sever. Takrat je kot predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije odigral pomembno vlogo za preprečitev "mitinga resnice" s podporo odločitvi Mestnega sekretariata za notranje zadeve o prepovedi "mitinga resnice". Predlagal je, da preprečitev mitinga v Ljubljani podpre tudi takratna Skupščina in Izvršni svet SRS in da se naloži republiškemu sekretarju za notranje zadeve, da sprejme vse ustrezne ukrepe, da se miting v Sloveniji prepreči.

Takrat mu ni bilo lahko, saj je imel na eni strani mednarodno diplomacijo in Beograd, ki sta podpirala miting, na drugi strani voljo in zahtevo državljank in državljanov Slovenije, da se miting prepove in dvoličnost naše sosede Hrvaške in nenazadnje tudi dvoličnost takratne slovenske opozicije. In hvala mu, da je na zveznem predsedstvu uspel, da so tudi na zveznem predsedstvu sprejeli odločitev, da se miting prepreči. To mu je uspelo tudi za to, ker je zvezni sekretar za notranje zadeve poročal iz svojega kolegija, kjer je republiški sekretar za notranje zadeve Slovenije zelo jasno povedal, da bo Slovenija z milico zaprla mejo in da se bodo mitingaši že na meji srečali z oboroženo silo in da bodo postali njeni ujetniki daleč od Ljubljane. Zahvalil sem se ti in še enkrat se ti, ker si na posvetu ob 20. obletnici akcije Sever rekel: "Jaz mislim, da ni bila akcija "Sever" za slovensko zgodovino nič manj pomembna, kot je bila naša narodno osvobodilna borba in nič manj pomembna, kot je bila vojna za Slovenijo".

Janez, od mene si zahteval, da te tikam in ni ti bilo všeč, če sem se pri tem zmotil. In vedno sem bil vesel srečanja s teboj, saj si me vedno objel in s tem izkazoval do mene ne vem točno kaj, vendar naj ob tem trenutku povem, da sem bil izredno počaščen, da sem lahko s teboj sodeloval in še posebej, ko smo ustanavljali Koordinacijo domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije. Tvoje ideje in predlogi, ko smo zastavljali vsebine, cilje in vlogo te koordinacije, so bili konkretni in predvsem vizionarski, tako kot je bila vaša odločitev ob tvojem predsedovanju Zvezi združenja borcev in udeležencev narodno osvobodilne borbe Slovenije, ko ste organizacijo spremenili v Zvezo združenj borcev za vrednote narodno osvobodilne borbe Slovenije. Tudi danes, ko predsedujem Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije je naša vizija, da bomo morali prej ali slej preiti v domoljubne organizacije, ki bodo morale v prvi vrsti ohranjati vrednote, ki so jih v posameznih zgodovinskih obdobjih izkazovali Maistrovi borci, tigrovci, partizani, vojni invalidi in civilni invalidi vojne ter vojni veterani 91 ter vsi drugi, ki so na drug način sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije oziroma v vojni za samostojno Slovenijo.

Janez tvoja veličina in vizionarstvo je razvidno tudi iz razprave, ki si jo imel na Pogovorih pri predsedniku Republike o domoljubju 22. junija leta 2009. Že v uvodu razprave si rekel: "Ob pozornem poslušanju uvodničarjev moram priznati, da sta me umetnika (Pavček in Kuntler) bolj prepričala kot pravniki, zgodovinarji, sociologi in polemologi". Za izhodišče svoje razprave si se dotaknili predsednikovega dialoga, da je "domoljubje čustvo" in kot je dejal francoski mislec Paskal, da "so resnica srca, ki jih razum ne pozna" in nadaljeval: "Domoljubje je podlaga narodove zavesti; nam je dano od rojstva in če se mu nekdo odreče, je to moralno zavrženo dejanje narodovega izdajstva". In tvoj naslednik Milan Kučan, kot predsednik slovenskega predsedstva je o tem lepo rekel: "Borcem domoljubja danes ni treba dokazovati. Kdor domoljubja ni zmogel takrat, ko je bila nad slovenskim narodom izrečena genocidna sodba, sedaj pa njegova vest morda veleva patriotsko spričevalo, naj svoje domoljubje dokazuje s svojimi dejanji, a ne z zanikanjem dejanj tistih, ki so za svojo ljubezen do domovine zastavljali ves svoj pogum in življenja."

Že na tem pogovoru si spregovoril o globalizmu in da nas ta vodi do zavesti, da je naša Zemlja samo planet v vesolju, in da s kapitalističnim razvojem in izkoriščanjem naravnih virov dejansko spodkopavamo obstoj človeštva. To so bile globoke misli, s katerimi si tudi opozoril, da ekonomije in sociologije ni mogoče obravnavati brez ekologije. In že takrat si se vprašal, kje je v tem globalnem svetu narod in domoljubje. Predlagal si, da se je potrebno premakniti iz ozkih okvirov geografskega lokalizma, ki nas lahko hitro pripelje do nacionalizma, sam pa bi k temu dodal, da se sedaj srečujemo s potvarjanjem zgodovine, širjenjem fašizma in nacizma ter rehabilitacijo domobranstva. Zato bomo morali, kot si večkrat rekel, oplemenititi domoljubje - resnico srca - z resnico razuma, do katere nas vodita znanstveno spoznanje in razvoj civilizacije.

Janez zelo mi je žal, da v tem letu ne boš mogel sodelovati na posvetu s temo: "Povejmo resnico tistim, ki potvarjajo zgodovino", ki ga bodo domoljubne in veteranske organizacije organizirale ob Dnevu suverenosti, če bo moj predlog, ki sem ga vsem organizacijam KODVOS-a posredoval včeraj, sprejet na sestanku, ki sem ga sklical.

Dovolite mi na koncu, da vsem sorodnikom Janeza Stanovnika in vsem njegovim soborcem, prijateljem ter vsem tistim, ki so ga cenili tako kot jaz, izrekam globoko sožalje v svojem imenu in imenu vseh članov Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Republike Slovenije.

Janez slava ti, počivaj v miru, ostal nam boš v večnem spominu, kot velik in spoštovanja vreden človek, tovariš, prijatelj in kot oče slovenskega naroda ne le tedaj, ko si bil predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije, to si tudi danes za večino zavednih Slovencev in resničnih domoljubov slovenskega naroda.


Govor Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB Slovenije

Spoštovani žalni zbor

Vest, da je umrl naš častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije tovariš Janez Stanovnik-Tine nas je zelo pretresla. Odšel je oče slovenskega naroda, moralna avtoriteta in človek z veliko začetnico!

Rojen je bil 4. avgusta 1922 v Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok v družini očeta pravnika in politika Ivana Stanovnika in mame Ane. Že na klasični gimnaziji se je začel družiti s člani društva Zarja, s Krščanskimi socialisti, ki sta jih vodila Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Postal je član uredništva Kocbekove revije Dejanja. Leta 1940 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Ko so komunistična partija, Sokoli in Krščanski socialisti na univerzi ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda (od julija 1941: Osvobodilna fronta- OF), se je Janez takoj pridružil in postal član matičnega odbora. Jeseni 1941 so ga aretirale italijanske okupacijske oblasti. Ker so pri njem našli brevir in rožni venec, mu jih je uspelo prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Po tem, ko so ga februarja 1942 izpustili, je odšel v Polhograjske dolomite k partizanom. Na Notranjskem je deloval kot inštruktor OF, na Dolenjskem pa je blažil napetosti med krščanskimi socialisti in komunisti. Februarja 1944 se je vključil v Komunistično partijo Slovenije. Kot krščanskega socialista so ga izvolili v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki se je kasneje preoblikoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet, iz katerega se je še med vojno razvila prva slovenska vlada. Janez Stanovnik je konec 2. svetovne vojne dočakal že v Beogradu kot šef kabineta Edvarda Kardelja, ki je bil takrat podpredsednik zvezne vlade in zunanji minister. Udeležil se je Pariške mirovne konference leta 1947, takrat je bil tajnik jugoslovanske pogajalske ekipe. Njegovo srečanje med vojno z Eisenhowerjem kasnejšim predsednikom ZDA in njunim ponovnim srečanjem ob vprašanju meje na Primorskem pove kako daljnoviden diplomat je bil. Leta 1952 je bil imenovan za ekonomskega svetnika stalne misije FLRJ pri sedežu OZN v New Yorku, kjer je kot nekdanji partizan in svobodomislec užival veliko simpatij. Leta 1962 se je vrnil v Ljubljano. Poučeval je na Ekonomski fakulteti, leta 1964 je bil krajši čas tudi dekan. Njegove sposobnosti so v OZN opazili in mu ponudili službo. V letih 1965 do 1967 je bil svetnik generalnega sekretarja. Leta 1968 je takratni generalni sekretar OZN Utant želel Janeza Stanovnika imenovati za izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN ZA Evropo. Na funkciji generalnega podsekretarja OZN je ostal petnajst let. Leta 1982 se je iz OZN upokojil. V letih 1984-1988 je bil član predsedstva Socialistične republike Slovenije, leta 1988 je kandidiral za predsednika predsedstva SRS in zmagal. Zavzemal se je za miren prehod v demokracijo ter si s svojimi nastopi pred množicami in jasnimi ter iskrenimi sporočili javnosti prislužil naziv, oče naroda.

S predsedovanjem naši organizaciji v letih 2003 do 2013 je Janez pustil močan pečat vrednot, domoljubja in tovarištva, ki ga je gradil in negoval na vsakem koraku svojega dela in življenja. Leta 2014 je bil Janez Stanovnik na čelu delegacije, ko so slovenski partizani na povabilo zahodnih zaveznikov prvič sodelovali v Normandiji na slovesnosti ob izkrcavanju zaveznikov. Gre za pomembno priznanje slovenskim borcem. Ko je Janez nazadnje govoril na Primorskem, v Novi Goric,i na prazniku priključitve Primorske je množico dvignil na noge s svojim izrednim govorom in sporočilom Primorcem: "Ostanite borbeni in domoljubi kot so bili partizani, člani TIGRA in BORBE v najtežjih časih preizkušenj slovenskega naroda." Njegov prihod med ljudi je bil narodni praznik.

Ko sva z generalnim sekretarjem našega častnega predsednika zadnjič obiskala, dne 21. januarja 2020 je dejal:

  • "Naredite vse, da tradicijo Zveze borcev ohranimo, borci so največja in najstarejša veteranska organizacija- to morate ostati-nobena druga organizacija ni krajevno tako razvejana kot Zveza borcev!"

  • "Mnogi ne vedo kaj so vrednote. OF je imela 9 temeljnih točk in Zveza borcev je nadaljevanje dela Osvobodilne fronte!"

Janez Stanovnik je živel te vrednote in jih poosebljal z dneva v dan, neutrudno in vztrajno je trasiral pot prijateljstva in sožitja med ljudmi dobre volje. Njegov bogat opus pisane besede in neprecenljiv vir zgodovine ter sodobnega časa, je kulturni fond za preučevanje in raziskovanje osebnosti časa in prostora v katerem je Janez Stanovnik živel in utrjeval vrednote, ki vendarle ohranjajo svet na zdravih in močnih temeljih humanizma.

Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja, naj jih naštejem le nekaj:

  • Bil je nosilec Partizanske spomenice 1941;

  • Častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in prejemnik Listine - najvišjega priznanja Zveze borcev;

  • Kidričeva nagrada za knjigo "Mednarodni gospodarski sistem, od dominacije do enakopravnosti";

  • Dobitnik dveh nagrad Kidričevega sklada;

  • Častni meščan Ljubljane

Zadnji stavek, ki mi ga je spoštovani Janez Stanovnik izjavil pred nekaj dnevi se je glasil: "Vi ste bodočnost naše zemlje!" V mislih je imel našo borčevsko organizacijo. Naj nam te besede dajo energijo, da bomo ohranili delo in prizadevanja Janeza Stanovnika, našega cenjenega častnega predsednika, katerega delo in modre misli bomo zelo pogrešali... Naj bo ta njegova misel o bodočnosti, tudi naše vodilo pri praznovanju 75. obletnice osvoboditve!

Spoštovani žalni zbor!

v imenu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje celotni družini pokojnega Janeza Stanovnika, sinom Alešu, Tinetu in Janku z njihovimi družinami ter sestri Betki.

Dragi Janez, počivaj v miru in naj ti bo lahka slovenska zemlja za katero si se neumorno boril in jo neizmerno ljubil!