Pesnica Lidija Dimkovska letošnja dobitnica književne nagrade "velenjica - čaša nesmrtnosti"
Pesnica Lidija Dimkovska bo letošnja dobitnica književne nagrade "velenjica - čaša nesmrtnosti", ki jo za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v XXI. st. podeljuje Lirikonfest Velenje.
Velenjska knjižna fundacija, ki v Velenju že devetnajst let organizira Lirikonfest - književno srečanje z mednarodnimi gosti in uglednimi festivalnimi nagradami ter priznanji, razglaša ob svetovnem dnevu poezije prvega izmed letošnjih lavreatov. Petnajstič podeljeno osrednjo festivalno književno nagrado "velenjica - čaša nesmrtnosti" za vrhunski pesniški opus za odrasle v XXI. st. letos prejme pesnica Lidija Dimkovska.
Književnica (pesnica, pisateljica, esejistka), književna prevajalka, kritičarka in literarna znanstvenica Lidija Dimkovska, roj. 1971 v Skopju, kjer je končala študij primerjalne književnosti in na univerzi v Bukarešti doktorirala iz romunske književnosti, od leta 2001 živi in ustvarja v Ljubljani. Objavila je šest pesniških zbirk ter tri romane. V makedonski jezik prevaja slovensko in romunsko književnost. Njena dela so prevedena v številne tuje jezike. Mdr. je uredila antologijo sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji Iz jezika v jezik (2014). - Pesmi piše v makedonščini (za knjižne izdaje v slovenščini jih je prevedel njen soprog, pesnik Aleš Mustar). - Lidija Dimkovska s svojo poezijo gradi mostove med več kulturami in jeziki. Njen "slovensko" prepoznavni pesniški jezik, prepleten z religijskimi in mitološkimi simboli ter nadrealističnimi elementi, ki sestopajo v realistični svet z vsakodnevnimi bivanjskimi vprašanji, odlikujeta svežina in živahnost z mero duhovitosti oz. samoironije. Njene pesmi prežema aktualna družbena kritika (konkretno naslovljena vprašanjem sedanje migracije, zbirokratiziranemu XXI. st., "nacionalnemu pohlepu, čustvenemu stradanju pri odraslih in otrocih, grožnjam pozabljanja zgodovine" idr.). Z vrhunskima pesniškima zbirkama pH nevtralna za življenje in smrt (2012) in Črno na belem (2017), objavljenima v zadnjih desetih letih, je Dimkovska več kot dokazala, da si naslov "slovenska pesnica" zasluži ravno toliko kot stanovski kolegi, ki so se v tej državi rodili.
(Strokovno-umetniški sosvet UVKF za podelitev književne nagrade velenjica - čaša nesmrtnosti 2020)
* * *
Festivalna nagrada VELENJICA - ČAŠA NESMRTNOSTI, ki jo od leta 2006/2007 na Akademiji Poetična Slovenija podeljuje Velenjska knjižna fundacija oz. Lirikonfest Velenje, je vseslovenska književna nagrada za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v XXI. st., ki pomembno zaznamuje novejšo umetniško literaturo in je v zadnjih desetih letih avtorsko izkazan z najmanj dvema v slovenskem jeziku knjižno objavljenima vrhunskima pesniškima zbirkama za odrasle, najmanj enim samostojnim knjižnim prevodom poezije za odrasle (izdano v tujini) ter v zadnjih treh letih z najmanj eno predstavitvijo v festivalni antologiji Rp. Lirikon21 oz. branjem na Lirikonfestu. Sosvet za nagrado vrednoti pri izboru nagrajenca tudi avtorjevo celovito osebnostno držo.
Nagrado so doslej prejeli: Andrej Medved (2006, p. n.), Milan Vincetič (2007), Milan Dekleva (2008), Vinko Möderndorfer (2009), Boris A. Novak (2010), Milan Jesih (2011), Peter Kolšek (2012), Zoran Pevec (2013), Esad Babačić (2014), Maja Vidmar (2015), Peter Semolič (2016), Tone Škrjanec (2017), Iztok Osojnik (2018) in Uroš Zupan (2019). - Nagrada je istemu pesniku/pesnici praviloma podeljena samo enkrat (izjemoma dvakrat za vrhunski pesniški opus v novih desetletjih).
Nagrada je izkazana z umetniškim bronastim kipom (stvaritev akad. kiparja Jurija Smoleta) in festivalno listino; med letoma 2013 in 2018 je bila pospremljena z nagradno knjižno izdajo 50 izbranih pesmi iz nagrajenčevega desetletnega pesniškega opusa za odrasle v XXI. st.; od leta 2019 je nagrada ponovno denarna (3000 eur).
Sosvet za nagrado je ob lanskem Lirikonfestu (2019) za dvoletno obdobje (2019 in 2020) izmed 21 širše nominiranih ožje nominiral za nagrado v letih 2019 in 2020 štiri pesnike/pesnice z vrhunskimi desetletnimi pesniškimi opusi za odrasle v XXI. st.: Lidijo Dimkovsko (letošnja lavreatka), Miklavža Komelja, Barbaro Korun in Uroša Zupana (lavreat 2019). - Sosvet za nagrado bo med majem 2020 in marcem 2021 širše in ožje nominiral kandidate za festivalno nagrado za naslednje dvoletno obdobje (2021 in 2022).
* * *
Poleg osrednje festivalne nagrade velenjica - čaša nesmrtnosti bodo na letošnji Lirikonfestovi Akademiji Poetična Slovenija (predvideni konec maja, a zaradi nepredvidenega konca pandemije morda prestavljeno na september) četrtič podelili nagrado "krilata želva" za najboljši slovenski potopis, knjižno objavljen v preteklem letu (nagrajenec_ka bo znan_a 23. aprila). Že sedemnajstič bo podeljen častni naslov "ambasador slovenske književnosti in jezika" oz. "mednarodna Pretnarjeva nagrada"; štirinajstič bodo podelili prevajalsko priznanje "Lirikonov zlat" za vrhunske festivalne prevode novejše poezije za odrasle (predstavljene v 16. letniku festivalne antologije Lirikon21); prvič pa bodo letos na velenjskem "festivalu liričnega in potopisnega občutja" podelili tudi priznanji "mlada želva" in "modra želva" za najboljša kratka potopisa mladih in izkušenih popotnikov (nagrajenec in dobitniki priznanj bodo znani 9. maja).
Letošnji - 19. Lirikonfest si je za književno omizje zadal temo "Babilonski in slonokoščeni stolpi pesniško-potopisnega omamljanja" ter festivalno izbranim enaindvajsetim slovenskim in tujim pesniškim in potopisnim ustvarjalcem, književnim prevajalcem (zlasti poezije XXI. st.), mednarodnim posrednikom idr. vabljenim zastavil aktualna vprašanja za debatne refleksije: Prazne strani slovenske/evropske literature XXI. st.: enoinistost, prepotentnost in egoizem, androcentrizem : ginocentrizem ter centralizem književnega ustvarjanja? - Dvom, strah in pomen poezije v času pandemije v XXI. st.?
Več o letošnjem Lirikonfestu in lavreatih na spletnih straneh Velenjske knjižne fundacije - www.lirikonfest-velenje.si oz. na povezavi:
Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF)
19. Lirikonfest Velenje (2020)
Uredništvo Rp. Lirikon21
Ivo Stropnik, vodja festivala, glavni in odg. urednik UVKF
V Velenju, 20. marca 2020
Večletni glavni pokrovitelj festivala: Mestna občina Velenje
Velenjska knjižna fundacija, Stari trg 26, Velenje / T 03 5870 920 / lirikonfest@gmail.com / www.lirikonfest-velenje.si
LIDIJA DIMKOVSKA / velenjica - čaša nesmrtnosti 2020
za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v XXI. st.
Lidija Dimkovska
Spomin
Moj spomin je vojaška pašteta v konzervi
z neomejenim rokom trajanja. Vračam se v kraje, po katerih
sem stopala samo z enim jezikom v ustih,
in domorodcem stepam rumenjake za dober glas,
v snegu iz beljakov, kot da bi se šalil, leži razpet Jezus,
za francoski poljub potrebuješ dva jezika,
zdaj, ko jih imam kar nekaj, nisem več ženska, ampak zmaj.
Tudi jaz se, tako kot sveti Jurij,
nikoli nisem naučila dajati umetnega dihanja,
moj nos je že dolga leta zamašen,
tudi sama diham skozi tuje nosnice, za to plačuje svet.
Aha, tu nekaj smrdi, tu nekaj smrdi!
za menoj kričijo padli angelčki,
ki zbirajo star papir in plastiko,
najraje jih imam, kadar svoje posteljice odnesejo na hodnik,
da bi jih prezračili od DNK-ja,
takrat se z A.-jem zlekneva nanje, vsak na eno stran,
in se nama v natančno zamišljenem ljubezenskem objemu
odkrušijo vsi porcelanski zobje,
ustno nebo se pretvori v izbuljene oči,
pred njimi si jeziki v temi podstavljajo noge,
godrnjajo, cvilijo in tožijo, a naju ni strah in nama ni žal.
Spomin je črna skrinjica strmoglavljenega vojaškega letala
z neomejenim rokom skrivnosti.
Vračam se v kraje, kamor sem stopila samo z eno krvjo pod kožo,
domorodcem prečrtujem plodne dneve na koledarju z godovi in žegnanji,
udomačene živali hrepenijo po divjih, divje po udomačenih.
Kot judovski par v dnevih posta in mesečnih ciklih,
tudi jaz in Bog že leta spiva v razdvojenih posteljah.
(Prevedel Aleš Mustar)
(iz lanske festivalne antologije Rp. Lirikon21 (2019), UVKF-18. Lirikonfest Velenje (2019)
LIDIJA DIMKOVSKA / velenjica - čaša nesmrtnosti 2020
za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v XXI. st.
Lidija Dimkovska
Zgodovina
Mrtvi ljudje v živih letih,
živi ljudje v mrtvih letih.
Mrtvi narodi v živih desetletjih,
živi narodi v mrtvih desetletjih.
Mrtva človeštva v živih stoletjih,
živa človeštva v mrtvih stoletjih.
Vsak čas ima nezaželene zgodovine,
vsaka zgodovina - nezaželene čase.
Med vsebino, povzetkom in ključnimi besedami,
je zgodovina prispevek o življenju in smrti.
Po konferenci ga bodo skrbno objavili v zborniku,
ki ga nikoli nihče ne bo prebral.
(Prevedel Aleš Mustar)
(iz lanske festivalne antologije Rp. Lirikon21 (2019), UVKF-18. Lirikonfest Velenje (2019)
LIDIJA DIMKOVSKA / velenjica - čaša nesmrtnosti 2020
za vrhunski desetletni pesniški opus za odrasle v XXI. st.
Lidija Dimkovska
Kakšno distanco do jezika ima avtor,
ki (ne) ustvarja v svojem maternem jeziku?
Pišem v svojem maternem jeziku, toda ne tam, kjer se jezik govori, ampak v tujini oz. novi domovini. Tako kot jaz, tudi moj materni jezik je tujec, (črno na belem) imam tudi državljanstvo nove domovine, za razliko od mojega maternega jezika, ki ima le moje osebno državljanstvo. Govorim tudi v ne-maternem jeziku nove domovine, moj jezik v novi domovini govori le v meni ter iz mene in z mano. Če bi ga rada slišala, ga moram sama izgovarjati in govoriti - v pisavi, v knjigah, na spletu, na Vibru ali s hčerko v Ljubljani. Moj materni jezik se s časom spreminja, tako kot vsak drug jezik, sama pa tisoč kilometrov stran od izvora njegove stabilnosti in spreminjanja, kot vem in znam, lovim njegove zvoke, nove besede, dodatna pravopisna pravila, spremenjene jezikovne obrazce, modernizacijo jezika - tako z resničnimi pristopi kot tudi z življenjskimi, lingvističnimi, literarnimi triki. Moj materni jezik je v novi domovini kot vodnjak, ki grozi, da bo usahnil. Globoko se moram skloniti vanj, da bi zajela vodo. Včasih padem tudi na dno kjer posrkam zadnje kapljice njegovega življenja. Ko pa sem v njegovem izviru, se vržem vanj z vsem bitjem in goltam in požiram njegove valove in slapove. Moj materni jezik je hiša mojega bitja, vanj vstopam, kakor se mi zahoče in kakor se počutim, brez bontona, premišljevanja ali pripravljenosti. Pred drugimi jeziki globoko zajamem sapo, si poravnam oblačila, popravim lase in pozvonim ali potrkam. Če mi odprejo, vstopim. V maternem jeziku vstopam kadarkoli, bodisi s ključem, ki mi visi okrog vratu duše ali brez: naravnost skozi votlinico ključavnice. Vrata lahko tudi razbijem, pa nič ne bo narobe, saj so moja. Moj materni jezik je moja last, moje imetje, moj dom: lahko v njem in z njim počnem, kar hočem. Če samo pomislim, da bi se morala tudi z maternim jezikom prej pripravljati za obisk, naj je napovedan ali ne, za vstop ali za pisavo, bi me popadel strah, negotovost, nepripravljenost, celo odpor. Obisk bi odpovedala, zbežala izpred vrat, odvrgla beležko brez enega samega napisanega stavka. Sama sebi bi se odtujila, kaj šele pisavi. Razdalja med mano in jezikom bi bila za moje bitje usodna. Moj materni jezik lahko počne z mano, kar hoče, enako kot jaz počnem z njim, ko pišem, ne vem, ali sem jaz tista, ki jezik peljem v določeno smer ali jezik mene. Oblikujem jezik, ki me oblikuje. Če se odpovem mojemu maternemu jeziku, se bom odpovedala otroštvu, mladosti, babici Vetki, bolnemu jagenjčku, ki sem ga hranila z mlekom v steklenički in mu potihoma pela pesmice, kozi Packi, ki me je brcnila in sem jo užaljeno okregala v vzhodnem narečju, učiteljici Slobodanki, ki je odkrila moje pesnjenje, Blažeju Koneskemu, ki sem ga srečala le enkrat v življenju, a je v njem ostal za vedno, Oliveri Nikolovi, ki je postala moja literarna mati, takoj ko je napisala Zokija Pokija, s katerim sem zrasla, in njegova najboljša prijateljica je bila tudi Lidija, svoji prvi ljubezni, vsem, ki so se rodili, živeli in umrli v moji zavesti, vsej literaturi in kulturi, ki me je oblikovala, Bogu, s katerim govorim le v maternem jeziku, vsem in vsemu. Razdalja med mano in mano bi postala tako velika, da mi noben jezik na svetu, ne bi pomagal da jo premostim. Ker pišem v maternem jeziku, do jezika nimam distance. Je to dobro ali slabo? Literatura najbrž bolj ve od literatov.
Danes je primerov, kot sem sama, veliko. Veliko pa je tudi primerov avtorjev in avtoric, ki ne ustvarjajo v svojem maternem jeziku. Ne-materni jezik nekaterim daje prepotrebno distanco do vseh in do vsega, da bi lahko pisali v vsej svoji svobodi in pristnosti. Nekaterim ne-materni jezik daje novo življenje - postati spet otrok, učiti se novih besed, odkrivati svet na novo, s tem pa tudi njihova literatura postaja sveža, iskriva, vitalna, kot v času naivnosti in navdušenosti nad svetom. Nekaterim ne-materni jezik daje občutek vstajenja od mrtvih, novega rojstva, novega začetka. Nekaterim ne-materni jezik ponuja objektivnost, nevtralnost, ptičjo perspektivo, nekaterim celo pregnanstvo, zaščito, tudi politično. Občudujem ljudi, ki so zmožni začeti znova, vstati od živih, ne le od mrtvih, se (pre)roditi v drugem jeziku. Jaz za zdaj lahko ustvarjam le v maternem jeziku. Distanca med mano in njim je še vedno tako majhna, da najine zveze ne ogroža.
(iz lanske festivalne antologije Rp. Lirikon21 (2019), UVKF-18. Lirikonfest Velenje (2019)
Lidija Dimkovska: 15-minutna zgodba / https://www.facebook.com/vsismomigranti/videos/174243219607182/