Intervju: Slovenci po svetu so lahko najboljši diplomati!

Zadnje leto je bilo težko za vse nas, ampak predstavljajte si, kako je bilo šele tistim Slovencem, ki živijo v tujini in so imeli zaradi okoliščin manj možnosti za stike z domačimi. O tem, kako je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu deloval v zadnjem letu, smo vprašali ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Heleno Jaklitsch.

Intervju pripravilo uredništvo Slovenci v Angliji. Originalno objavo najdete tukaj (https://javnost.si/2021/04/15/intervju-slovenci-po-svetu-so-lahko-najboljsi-diplomati/). Avtor: Sonja Javornik

Koliko se je spremenilo delo urada v zadnjem letu zaradi epidemije covida 19?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj je ves moj dosedanji mandat zaznamovan z epidemijo. Ko sem kot ministrica prvič prišla na urad, so sodelavci že delali od doma, tako da so bili naši prostori naslednje mesece bolj ali manj prazni. Vsi smo se trudili, da bi ostali kar najbolj povezani ne le med seboj, temveč predvsem z našimi rojaki, tako v zamejstvu kot po svetu. Epidemija je namreč tudi močno zarezala v njihovo življenje. Društva so zaprla vrata, druženje je bilo dolge mesece skrčeno na stike znotraj družine. Da bi jim kar najbolj stali ob strani, smo imeli številne videokonference. V tem času so bili dobrodošli tudi elektronska pošta in seveda telefoni. Sama sem bila zelo vesela, da sem lahko v poletnih mesecih, ko se je prvi val epidemije umiril, obiskala vse štiri slovenske zamejske skupnosti ter celo naše Slovence, ki živijo na jugu Nemčije. Ta srečanja so bila zelo prijetna. Zdi se mi, da smo se drug drugega morda še bolj razveselili, kot bi se morda v "normalnih" okoliščinah.

Kakšne so bile še vaše dejavnosti?

Konec leta nam je uspelo izvesti obe seji sveta vlade, tako sejo Sveta Vlade RS za Slovence v zamejstvu kot sejo Sveta Vlade RS za Slovence po svetu. Slednja je bila izvedena kot hibrid, saj so se nekateri člani pridružili osebno (iz Argentine, ZDA, Evrope), nekateri pa so na seji sodelovali po spletu (iz Avstralije, Zahodnega Balkana, Kanade). To je bila tudi ena od sprememb, ki jo je prinesla epidemija. Prej ne bi nihče pomislil, da je mogoče tudi tako pomembna srečanja izpeljati po spletu. Doslej smo vedno razmišljali le na ravni osebnega srečevanja, zdaj pa smo ugotovili, da smo si Slovenci, ki živimo v Sloveniji, in Slovenci, razkropljeni na vseh koncih sveta, lahko mnogo bližje. Taka oblika sodelovanja bo prav gotovo ostala tudi v prihodnje. Seveda pa noben zoom ne more nadomestiti osebnega srečanja.

Zadnje leto sta nas zaznamovala tudi dva izjemno pomembna dogodka: vrnitev Narodnega doma v Trstu slovenski narodni skupnosti v Italiji ter praznovanje stote obletnice koroškega plebiscita, kjer smo slišali, tudi v slovenščini, opravičilo avstrijskega predsednika Van der Bellna slovenski manjšini na Koroškem za vse prestane krivice in neizpolnjene zaveze v zadnjih stotih letih. Oba dogodka sta zagotovo pozitivno delovala na Slovence, tako v Italiji kot na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, pomenita pa tudi dodatno spodbudo našemu uradu k delu in skrbi za Slovence, ki živijo zunaj Slovenije.

Katere so trenutno prioritete vašega dela?

Predvsem si želim, da bi tako vse naše štiri avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah kot Slovenci, ki živijo po svetu, čutili, da imajo v matični domovini njim naklonjenega sogovornika. Da slovenska država resno jemlje poslanstvo, ki si ga je zapisala v 5. člen ustave: da bo skrbela zanje in pospeševala njihove stike z domovino. Pomembna vloga ministra je tudi, da prinaša vsebine urada v delokrog drugih ministrstev. Da jih senzibilizira za vprašanja, povezana z našimi rojaki. Pomembno je, da npr. ministrstvo, ki je pristojno za gospodarstvo, vidi in razume, kakšen potencial za gospodarsko sodelovanje pomenijo slovenske gospodarske strukture v zamejstvu ali uspešni slovenski podjetniki, ki delujejo po svetu. Podobno je s področjem znanosti, kulture, izobraževanja ...

Zelo si želim tudi okrepiti prisotnost vsebin, ki jih pokriva naš urad, v izobraževanju, pa tudi v našem medijskem prostoru ter tako prispevati k večji ozaveščenosti Slovencev v Sloveniji o slovenskih manjšinah v vseh štirih sosednjih državah in po svetu. Vedno me zaboli, ko vidim npr. mlade, ki iz Slovenije odhajajo na delo v Avstrijo, da v svojih objavah na družbenih omrežjih namesto Celovec pišejo Klagenfurt ali namesto Beljak Villach. Želela bi si, da bi bili pri teh vsebinah občutljivejši. Zadaj se namreč skrivata stoleten trud in trpljenje številnih Slovencev za enakopravnost slovenske besede, slovenskih imen krajev, v katerih živijo, ipd.

Čedalje večjo pozornost namenjate vprašanjem, povezanih z novodobnim izseljevanjem, kajne?

Pred leti se s tem kot država nismo veliko ukvarjali, šele zdaj počasi prihaja v našo zavest, da je v zadnjih desetih letih Slovenijo zapustilo mnogo mladih, izobraženih ljudi in da moramo tudi na tem področju najti poti, bodisi za njihovo vračanje v domovino bodisi povezovanje z njo. Zelo intenzivno se ukvarjamo tudi s strategijo Slovenije na področju odnosa s Slovenci zunaj domovine za prihodnje desetletje. To je zagotovo tudi zahteven zalogaj. Izzivov torej ne manjka, ampak kjer je volja, je tudi pot.

Slovenci po svetu imajo kar nekaj društev. Ali so društva samoiniciativna ali se bolj zanašajo na vašo podporo? Kako sodelujete z njimi?

Zunaj Slovenije deluje ogromno slovenskih društev. Samo v Italiji, na primer, je več kot 400 slovenskih kulturnih, športnih, rekreacijskih, vzgojno-izobraževalnih in socialnih združenj. Po vsem svetu imamo zelo veliko slovenskih društev, nekatera že skoraj sto let. Društvom in ljudem, ki se v njih trudijo, da bi svojim članom ponudili kar se da pester in zanimiv program, bi delali krivico, če bi rekli, da se bolj kot na svojo samoiniciativnost zanašajo na urad. Brez njihovega trdega dela, njihove vztrajnosti, ki se kaže tudi v tem, da vsak konec tedna namenjajo slovenski skupnosti, ne bi bilo nič.

Vseeno pa jih pri njihovih prizadevanjih podpirate, kajne?

Vsekakor. V Svetu Vlade RS za Slovence po svetu so predstavniki Slovencev z vseh celin; predstavljajo glas Slovencev in njihovih potreb in razmišljanj v domovini. Če zaznamo, da se v kateri državi Slovenci tako ali drugače srečujejo, jih spodbudimo k razmisleku o ustanovitvi društva. Na pobudo urada je nastalo več slovenskih poslovnih klubov, ki delujejo po svetu. Predstavniki urada se redno udeležujejo prireditev in dogodkov, ki jih pripravljajo slovenska društva v zamejstvu in drugod. Tega je bilo letos seveda manj, ampak to je ena od pomembnih oblik podpore in priznanja društvom za njihovo delo. Prav tako so pomembni obiski slovenskih skupnosti po svetu. Tudi tako se ohranja povezanost z matično domovino. Urad že nekaj let pripravlja poslovne konference, prek katerih želi povezovati uspešne slovenske poslovneže in podjetnike iz zamejstva in sveta. Z društvi smo vse leto v kar se da v rednem stiku. Vsak strokovni sodelavec skrbi bodisi za eno od sosednjih držav, v katerih so naše manjšine, bodisi za posamezno celino.

Lani ste tudi prenovili spletno stran slovenci.si, ki je namenjena povezovanju matične, zamejske in izseljenske Slovenije, kajne?

Tako je, prav tako smo okrepili prisotnost na Facebooku. Na uradni strani urada najavljamo dogodke, ki jih organizirajo slovenska društva po vsem svetu, prav tako poročila o njih. S tem želimo pokazati pestrost dogajanja med rojaki, obenem pa kdo dobi še kakšno idejo. Pred kratkim smo se odločili, da društvom po svetu ponudimo možnost razstavljanja na uradu. Razstavni prostor je majhen, ampak nič ne de. Vsako leto prek javnega razpisa tudi sofinanciramo delovanje slovenskih društev in projekte, ki jih prijavijo in so namenjeni utrjevanju in ohranjanju narodne, jezikovne ter kulturne identitete Slovencev po svetu, medsebojnemu povezovanju in povezovanju s Slovenijo.

Kakšno korist imamo doma od Slovencev po svetu?

Ker letos praznujemo 30-letnico samostojne in neodvisne države Slovenije, naj začnem kar tu. Pred tridesetimi leti so se naši rojaki po vsem svetu povezali in angažirali, da bi bila Slovenija čim prej mednarodno priznana. Njihov prispevek je bil izjemen. Povsod so organizirali manifestacije v podporo mladi držav, na vlade in druge ustanove v državah, v katerih živijo, so poslali na tisoče pisem s pozivi, da tamkajšnje oblasti priznajo Slovenijo. Res, bili so najboljša diplomacija, ki si jo je mlada država lahko želela. Tega se danes premalo zavedamo, zato se na uradu letos to še posebej trudimo poudariti.

Prav tako v svetu živi in ustvarja izjemno veliko uspešnih slovenskih rojakov. Na vseh področjih, ne samo v športu, kjer zagotovo vsi poznamo Luko Dončića ali Gorana Dragića, ampak tudi v znanosti, umetnosti, gospodarstvu, pa tudi politiki. Ne le danes, temveč tudi v preteklosti. Z uspešnim delom so in so bili najboljša promocija naše države. Pa ne le to. V sodelovanju in povezovanju z njimi se odpirajo poti tudi Sloveniji.

Že v preteklosti, in danes ni nič drugače, so tisti, ki so šli v svet in se potem vrnili domov, prinašali s seboj nova znanja in spoznanja, to pa je pripomoglo tudi k razvoju naših krajev. Pa tudi večji odprtosti do novega; pogled tistega, ki se ozre čez svoje planke, je namreč praviloma veliko širši.

Slovenci, ki živijo zunaj naše domovine, nas učijo domoljubja, zvestobe kulturi, duhovni tradiciji, slovenstvu. Pri njih vidimo, kaj pomeni ljubiti slovensko besedo in slovenski narod. Njihovo trdno in vztrajno delo za to, da slovenska skupnost, društvo živi, dela in se razvija, nam je lahko vsem zgled in spodbuda.