Afera CHF: Sodišča spregledala bančno zavajanje

Pred slovenskimi sodišči se je v zadevah krediti v švicarskih frankih po neverjetno dolgih šestih letih od prvega vala tožb proti bankam končno začela vzpostavljati sodna praksa v prid kreditojemalcem, skladna z razsodbami sodišča EU.

Višje sodišče v Ljubljani je v dveh novih sodbah, ena od teh je pravnomočna, ponovno razsodilo v prid kreditojemalcev, in v obrazložitvah pritrdilo istim argumentom s katerimi v Združenju Frank podpiramo nov predlog zakona, ki je bil v aprilu letos že tretjič vložen v zakonodajno proceduro.

V prvi sodbi VSL II CP-755/20 je Višje sodišče v Ljubljani razsodilo, da je pogodba pravnomočno nična in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču zgolj v presojo višine zahtevka kreditojemalca. Sodni senat je izpostavil absurdnost in dvoličnost obrambe bank, ki se v vseh sodnih primerih branijo, da niso mogle napovedati nevarnosti CHF kreditov ob hkratnem zatrjevanju, da bi morali biti te presoje sposobni nepoučeni kreditojemalci.

V sodbi VSL II CP-251/2020 je Višje sodišče v Ljubljani presojanje ničnosti pogodbe prepustilo prvostopenjskemu sodišču - pomemben pa je poudarek sodišča, da je pravična ureditev nepoštenih pogodbenih razmerij v javnem interesu in zavzelo stališče, da sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki toži za nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije (npr. konverzije ali spremembe pogodbe) in s tem prav tako sledilo sodni praksi SEU. Slednje je v slovenskih primerih še kako aktualno, saj nekatere slovenske banke ponujajo konverzijo oziroma novacijo kreditnih pogodb, ki so samo navidezno ugodne za kreditojemalce, v resnici pa se banke želijo s takšnimi ponudbami zgolj izogniti dodatnim tožbenim zahtevkom. Sodba poudarja tudi obvezni sistem varstva potrošnikov, ki ga ni mogoče prezreti, nujnost stabilnega stanovanjskega kreditiranja ter, da je potrebno po zakonu o varstvu potrošnikov opraviti presojo poštenosti tudi, če je bila pojasnilna dolžnost banke izpolnjena. Po mnenju sodišča bo moralo sodišče prve stopnje povsem drugače pristopiti k oceni dokazov in presoditi o resnosti opozoril bančnega regulatorja ob istočasnem zavajajočem oglaševanju in neodgovornem trženjem s strani bank.

Zadnja sodba je še posebej pomembna tudi zato, ker je povsem prezrla tiste pravno sporne in bankam odkrito naklonjene odločitve Vrhovnega sodišča in porušila bančni mit o enotnosti sodne praksi Vrhovnega sodišča v teh zadevah.

Ob takšnem razvoju sodne prakse nižjih sodišč pa bode v oči nerazumno zavlačevanje Ustavnega sodišča, ki še vedno ni razsodilo v nobenem primeru pritožbe kreditojemalcev. V začetku decembra je Ustavno sodišče napovedalo obravnavo na eni od zimskih sej, na ponoven poziv Združenja Frank k čimprejšnjemu odločanju pa se ni odzvalo.

Za kreditojemalce ugodno razvijajoča se sodna praksa pa še zdaleč ne pomeni, da bo zaradi tega vsem kreditojemalcem omogočeno doseči pravico pred slovenskim sodišči. Sodni postopki so nerazumno dolgi in izredni dragi. Veliki večini kreditojemalcev zato takšne razmere predstavljajo sodno varstvo samo na papirju.

Slovenske banke se z vsemi sredstvi borijo proti sprejemu zakona, saj je za njih najdražja rešitev, da bi morale vsem kreditojemalcem vrniti celotno oškodovanje. Po drugi strani pa ob asistenci počasnih sodišč in dragih sodnih postopkov vztrajajo pri individualni sodni obravnavi, ki je zanje bolj ugodna, saj je pričakovati, da bo pritiske in stroške sodnih postopkov zmogla le peščica. Zanje najcenejša, celo zmagovalna rešitev pa bi bila, če bi jim popolnoma uspelo s pritiski na sodni sistem in bi se morali kreditojemalci obrniti na Evropsko sodišče za človekove pravice, saj bi stroške v tem primeru plačal slovenski proračun.

Kako moteča je za banke s SEU usklajena sodna praksa, priča dogajanje na Poljskem, kjer je 11. maja situacija eskalirala celo do bombnih groženj sodišču ravno na dan odločanja o posledicah ničnosti pogodb (o čemer na Poljskem ni več dvoma). Sodišče je zaradi pritiskov odločanje prestavilo za najmanj mesec dni. Medtem poljske banke pospešeno pripravljajo predloge za poravnavo, s čimer upajo, da bodo večino kreditojemalcev odvrnile od vlaganja tožb. Teh je v zadnjem času več kot tisoč na mesec in poljska sodišča so preobremenjena.

Poljski zapleti so samo še dodatno svareče opozorilo, da je Zakonska rešitev nujna in edina razumna rešitev.

Povezave do sodb:

VSL II CP-755/2020 http://zdruzenje-frank.si/VSL_II_CP_755_2020.pdf

VSL II CP-251/2020 https://www.sodnapraksa.si/?q=Chf&_submit=išči&id=2015081111447188