Afera CHF: Za ZBS so relevantne samo sodbe v korist bank

Bistrica ob Dravi, 08.06.2021

Afera CHF: Za ZBS so relevantne samo sodbe v korist bank

Združenje bank Slovenije (ZBS) je v svoji izjavi za javnost z dne 04.06.2021 (1) zelo slikovito predstavilo zgodbo grške kreditojemalke, ki ji je dolg zaradi dviga tečaja CHF zrasel s 150.000,00 EUR na 239.041,76 EUR. S tem grozljivim podatkom ZBS nehote priznava, kako hudo so banke prevarale slovenske kreditojemalce, saj so isto tvegane kredite prodajale tudi v Sloveniji. Vendar z eno pomembno razliko: v Grčiji so se kreditojemalci pred tečajnimi tveganji lahko zavarovali, bankam v Sloveniji pa za varnost potrošnikov ni bilo mar.

Zgodba grške kreditojemalke je še posebej tragična, saj zaradi slepote ni mogla več opravljati poklica in odplačevati kredita, storila pa je tudi nekaj napak, saj je prenehala plačevati zavarovanje, pred grškimi sodišči pa ni izkoristila vseh pravnih možnosti. Poleg tega Grčija v svojo zakonodajo ni implementirala določb Direktive 93/13/EGS (2) na enak način kot Slovenija. ESČP je ugotovilo, da je imela kreditojemalka možnost pred domačimi pristojnimi sodišči razviti svoje argumente ter pridobiti obrazloženo sodno odločbo, pa tega zavestno ni storila. Zaradi tega je ESČP njeno tožbo zavrnilo kot nedopustno ("inadmissible") in ne neutemeljeno.

ZBS vztraja v zavajanju slovenske javnosti in prikriva ali izkrivlja zanje neugodna dejstva. Po njihovem mnenju so vse sodbe ESČP ali SEU, izrečene v korist kreditojemalcem, nerelevantne za Slovenijo, zgoraj omenjeno pa želijo predstaviti kot relevantno samo zato, ker je bila izrečena v korist bank. Stalno zavajanje javnosti, izogibanje vsakršni odgovornosti in s kupi denarja podprti lobistični pritiski na politike in sodnike so njihovo glavno orožje proti od države zapuščenim potrošnikom.

Posebne pozornosti bank je deležno Vrhovno sodišče RS, katerega izkrivljeno sodno prakso si banke na vse kriplje želijo predstaviti kot usklajeno z nacionalno zakonodajo, pravom EU in prakso SEU. Da je interpretacija grške sodbe, kot jo je podalo ZBS, daleč od resnice, je komentiral odvetnik Robert Preininger:

"Sklepni del sporočila ZBS o domnevni usklajenosti sodne prakse Vrhovnega sodišča RS z nacionalno zakonodajo, pravom EU in sodno prakso Sodišča EU je grobo in očitno zavajajoč.

Iz pregleda posebnosti nacionalnih določb držav članic EU na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS izhaja, da slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. To možnost je izrecno predpisal 8. člen Direktive, po katerem lahko države članice sprejmejo nacionalne predpise, ki dopuščajo sodni nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe, tudi če so ti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Ob tem je upoštevati izjavo Vlade RS z dne 25. aprila 2008, v kateri je ta sporočila Evropski komisiji razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red, ki jih je izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov in možnostjo izpodbijanja nepoštenih pogodbenih pogojev ter uveljavljanjem ničnosti v najširšem smislu.

ZBS je v svojem sporočilu namenoma zamolčalo, da je takšen pristop pri urejanju varstva pravic potrošnikov z nacionalnimi predpisi v skladu s sodno prakso SEU (npr. zadeva C-484/08, Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, točke 41-44, tudi C-125/18, Guasch proti Bankia SA), ki izrecno potrjuje navedena stališča. Tudi v dokumentu Evropske komisije z dne 29. maja 2017 (Results of the Fitness Check of Consumer and Marketing Law and of the Evaluation of the Consumer Rights Directive), v delu Country Reporting: Slovenia, so bile predstavljene posebnosti slovenske zakonodaje, ki jih je potrebno upoštevati v sodnih postopkih, v skladu z načelom, da lahko nacionalna zakonodaja zvišuje raven varstva potrošnika glede na Direktivo. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so stališča Vrhovnega sodišča RS, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča šele, če bi se izkazalo, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil, v izrecnem nasprotju z Direktivo in sodno prakso Sodišča EU.

Vrhovno sodišče RS pa je s tem, ko je predpostavko za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe izrecno vezalo na ugotovitev obstoja nejasnega pogodbenega pogoja, sodilo nezakonito, protiustavno in arbitrarno tudi z vidika slovenskega notranjega pravnega reda. Samo je namreč izrecno ugotovilo, da takšno izhodišče za sojenje v 23. členu ZVPot, ki bi presojo nepoštenosti pogojevalo s predhodno ugotovitvijo obstoja nejasnega pogodbenega pogoja, ni bilo predpisano. Pod pretvezo načela lojalne razlage Direktive je štelo, kot da bi slovenska zakonodaja implementirala določilo 2. odstavka 4. člena Direktive, ki je presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja pogojevalo s predhodno ugotovitvijo njegove nejasnosti, čeprav je bilo ravno nasprotno in je Direktiva takšno nasprotno pravno možnost urejanja z nacionalnimi predpisi, kot je bila tudi uzakonjena v 23. členu ZVPot, izrecno predvidevala. Gre za tipičen primer sodniške samovolje Vrhovnega sodišča RS. Sicer pa je to isto Vrhovno sodišče RS, ko je sodilo v zadevi II Ips 5/2020, odstopilo od svojih prejšnjih stališč, saj je pozitivno in negativno komponento pojasnilne dolžnosti bank štelo kot kvalifikatorna znaka nepoštenega/nedovoljenega pogoja v skladu s prvim odstavkom 3. člena Direktive in tema dvema komponentama pojasnilne dolžnosti dalo specifično lastnost bistvenega vplivanja na preprečitev nedobroverne vzpostavitve znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Na ta način je Vrhovno sodišče RS nepoštenost pogodbenega pogoja tesno povezalo z njegovo nepreglednostjo (tudi obratno: nepreglednost, nejasnost pogodbenega pogoja je povezalo z njegovo nepoštenostjo). V tem kontekstu je tudi Sodišče EU izhajalo iz stališča, da mora sodišče države članice preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ne glede na prenos 2. odstavka 4. člena Direktive v pravni red države članice. Torej v kontekstu njegove nepoštenosti in ne kot omejitveni pogoj za presojo slednje. To torej pomeni, da nejasni pogodbeni pogoj ni predpostavka, ki bi morala biti izpolnjena za presojo njegove nepoštenosti, nacionalno sodišče pa mora nejasnost pogodbenega pogoja preveriti vedno in v vsakem primeru, ker to neposredno vpliva na presojo njegove nepoštenosti. ZBS se je torej sklicevalo na zadevo C-125/18 popolnoma izven njene dejanske vsebine in konteksta, docela nelogično in tudi zavajajoče.

Gre torej za premišljeno mešanje pojmov s strani ZBS in poskus neposrednega zavajanja javnosti, kot tudi za nelogične in deloma celo absurdne navedbe ZBS."

Omenjeno sodbo ESČP v ZBS izrabljajo za prikrivanje grožnje, da bo Slovenija zaradi svojega (ne)ravnanja obsojena pred ESČP, kar je eden od argumentov za sprejem zakona o kreditih v CHF, ki je že tretjič v zakonodajnem postopku.

Dr. Ciril Ribičič z Inštituta za ustavno pravo je v Pravnem mnenju o sankcioniranju pravic kreditojemalcev (3) k vloženemu zakonu zapisal: "Na koncu ni odveč opozoriti nasprotnikov zakonskega urejanja položaja kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih, da se ni upravičeno zanašati, da bo ESČP do Slovenije enako prizanesljivo kot je do držav, ki so se odločile za sistemsko urejanje položaja kreditojemalcev in do držav, v katerih so imeli kreditojemalci že izhodiščno drugačen položaj kot v Sloveniji, na primer možnost zavarovanja valutnih tveganj (kot velja na primer za Grčijo)."

Združenje Frank

Povezave:

1. Izjava ZBS: https://www.zbs-giz.si/news.asp?StructureId=1460&ContentId=12993
2. Direktiva 93/13: http://www.zdruzenje-frank.si/wp-content/uploads/2018/01/DIREKTIVA-SVETA-93_13_EGS.pdf
3. Pravno mnenje: http://www.zdruzenje-frank.si/wp-content/uploads/2018/01/Pravno-mnenje-o-sankcioniranju-pravic-kreditojemalcev-In%C5%A1titut-za-ustavno-pravo-maj-2021.pdf