18. april - svetovni dan spomenikov in spomeniških območij

V letu 1982 je Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja ICOMOS vse nacionalne organizacije konservatorjev in restavratorjev pozval na praznovanje svetovnega dne spomenikov in kulturne dediščine. Pobudo so oblikovali v Tuniziji, nemudoma jo je podprla generalna skupščina UNESCO. Kaj lahko na ta dan ponudimo javnosti?

Moto letošnjega dne je zajeto v deklarativnem pozivu "Rešimo zgodovinske vasi". Dramatična opozorila iz nacionalnih organizacij in še posebno prvega ICOMOS-ovega mednarodnega poročila Ogrožena dediščina (Heritage @ Risk Report, Pariz, december 2000, sodeloval tudi ICOMOS/SI, publikacija je na ogled na sedežu združenja) navajajo med drugo ogroženo kulturno dediščino hitro izginjanje lokalne tradicije in s tem siromašenje raznolikosti svetovnih kultur.

Slovenski člani ICOMOS, konservatorji in restavratorji, se pridružujemo letošnjemu pozivu in želimo z njim seznaniti javnost. Izginjanje tradicionalnega načina življenja, ki se je v tisočletjih razvijalo v tesnem razumevanju narave in lokalnih posebnosti, tam izbiralo gradiva, tehnike in ročne ter obrtne spretnosti, je do sedaj predstavljalo z naravo usklajen razvoj. Proces globalizacije, ki smo mu priča v tem trenutku, pomeni izginotje množice lokalnih značilnosti, hitre in nenadzorovane gospodarske spremembe povzročajo neobvladljive socialne spremembe. Mnoga lokalna znanja izginjajo, ljudje zapuščajo ruralno krajino in se naseljujejo v industrijsko zgrajenih naseljih, zapuščajo vasi in postajajo del brezimne množice v polurbanih predmestjih, oropani večstoletne tradicije, navad, običajev in verovanj.

Kulturna dediščina, ki je ravno v spontano nastalih vaških naseljih postala kreativni del zavesti prebivalcev, je danes premalo ali celo nič strokovno dokumentirana in ji preti izginotje.

Slovenija ima sicer nekaj prednosti, saj je zasnova policentričnega razvoja v preteklih desetletjih preprečila slepo praznjenje podeželja in zato smo ohranili nekaj pokrajinskih posebnosti. Rahlo še prepoznamo raznoliko tipologijo arhitekture Krasa in Primorja, tip osrednje slovenske hiše še opazimo med Dolenjsko in Idrijsko regijo, Prekmurje pa žal komajda tu in tam še ščiti s slamo krito panonsko hišo. Tudi v bližini Ljubljane, na hribovjih okoli kotline so že prazne vasi ali njihovi obsežni deli.

Ni dovolj le opozarjati; nove, bistvene premike je mogoče doseči le z usklajenim delovanjem na področju urejanja prostora, regionalnega prostorskega planiranja v neposredni zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine.

V Evropi so praznovanje svetovnega dne spomenikov do neke mere prevzeli Evropski dnevi dediščine, ki jih v mnogih državah izvedejo v mesecu septembru. Slovenski konservatorji in restavratorji, ki z vrsto aktivnosti sodelujejo pri teh aktivnostih doma, se vključujemo tudi v aktivnosti po svetu.

Pridružili smo se protestom proti uničenju arheoloških območij v dolini reke Tigris (izgradnja več hidroelektrarn), velikim posegom na zibelki evropske civilizacije Maratonskem polju v Grčiji (novi načrti za prizorišče olimpijskih iger), svoj glas smo prispevali k svetovnemu protestu zoper uničenja svetovnih spomenikov v Afganistanu, češke kolege smo podprli pri zaščiti židovskega pokopališča v Pragi, protestirali smo proti odstranitvi templja Shen Do na Japonskem (moderna arhitektura 20. stoletja).

Ne bo odveč še opozorilo, da je iz vedno bolj popolnih podatkov iz mreže ICOMOS organizacij razvidno, da so spomeniki, ki so jih države z veliko vnemo vpisale na listo svetovne kulturne dediščine, postali cilj množičnega turizma. Slabo pripravljeni programi upravljanja, nadzora in vzdrževanja pa žal ne morejo odpraviti škodljivih posledic nenadzorovanega turističnega toka. Razmišljanja o priporočanju kulturnega turizma z nadzorovanim obiskom ter prirejene interpretacije vsebine, so postala obvezna.

Posebno dragocen prispevek k varstvu kulturne dediščine so nedvomno vsakdanji napori naših konservatorjev in restavratorjev, ki opravljajo visoko strokovno delo pri ohranjanju močno ogroženih stenskih slik, zlatih oltarjev, dokumentirajo ljudsko stavbarstvo, skušajo očistiti najpomembnejše grajske ruševine, ki so del slovenske kulturne krajine, svetujejo pri ohranjevanju regionalne tipologije stavbarstva in vzpodbujajo k nastajanju izrazite in kreativne sodobne arhitekture.

V mnogih aktivnostih konservatorji in restavratorji sâmi ne morejo razrešiti težav. Mestna zgodovinska središča, ki jih sicer vidimo na vrhu liste ogroženih spomeniških območij pri nas, se (ne)urejajo v spletu slabo usklajenih aktivnosti. Šibko pripravljeni posegi v obstoječe stavbno tkivo in odsotnost posebnih strokovnih znanj naposled najdejo službo varstva kulturne dediščine kot dežurnega krivca in "zaviralca razvoja".

V tem trenutku, ko se ob svetovnem dnevu kulturnih spomenikov oziramo vse tja do afganistanskih talibanov, naj nam bodo ravno naša stoletja varovana središča mest, trgov in vasi prva strokovna skrb in pobuda za dolgoročno strokovno aktivnost. Pričakujemo jo od konservatorjev kot tudi od vedno bolj številne ozaveščene in dobronamerne javnosti.

Predsednik ICOMOS/SI

Jovo Grobovšek
univ. dipl. inž. arhitekture