O-STA

Krstna uprizoritev 'Vse OK' Simone Hamer v režiji Matjaža Fariča prestavljena

Gledališko sezono 2021/22 na Velikem odru v novem letu v SNG Drama Ljubljana nadaljujejo s krstno uprizoritvijo slovenske dramske novitete Simone Hamer Vse OK, ki je nastala po naročilu SNG Drama Ljubljana. Premiera bo predvidoma v sredo, 16. februarja. Prvi sklop ponovitev pa med 17. in 19. februarjem.

Igra, ki je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, prinaša svežino sodobnega pisanja ter duhovito izrisuje portret sodobne družbe in njenih različnih in nasprotujočih si vzporednih realnosti. Ključni vsebinski zastavki govorijo o eksploataciji pozicij moči in o tujstvu v najširšem pomenu besede, od odtujenosti posameznika samemu sebi prek odtujenosti med ljudmi vse do tujstva kot politične kategorije.

Režiser in koreograf krstne uprizoritve Vse OK je Matjaž Farič, dramaturginja Staša Prah, scenograf Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, skladatelj Damir Urban, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, lektor Arko, asistentka kostumografa Ana Janc in študijska asistentka režiserja Lara Ekar Grlj. V uprizoritvi igrajo Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maša Derganc in Valter Dragan. Prvi sklop ponovitev bo na sporedu 13., 14. in 15. januarja ob 19.30.

Dramsko besedilo in uprizoritev, ki spretno prepletata različne realnosti sodobnega življenja, sta postavljena v secesijsko hišo, v kateri deluje soba pobega. V hiši, ki jo čisti čistilka Lili (Maša Derganc), priseljenka iz ene od republik nekdanje skupne države, živi gospod Franci (Valter Dragan), bolj ali manj osamljen na pragu jeseni življenja. Osrednji zapleti se dogajajo v sobi pobega, kjer honorarno dela študentka slikarstva Mihaela (Tina Vrbnjak), ki si želi po diplomi podiplomski študij ali prakso v New Yorku, in kamor pride v petek zvečer na team building skupina sodelavcev neke korporacije (Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar). Tri narativne linije prekinja poetična prozna pripoved o Časomercu (Saša Tabaković), ki predstavlja begunsko zgodbo današnjega časa; ima strukturo pravljice in tudi simbolno povezuje vsa tri dogajanja.

Skupina sodelavcev pomeni svojevrstno kulminacijo številnih simptomov življenja v sodobni neoliberalni kapitalistični družbi. Od korporativne logike razmišljanja šefa prek preobremenjenosti, izgorelosti, tekmovalnosti, zlorabe drog, prikrivanja spolnih in drugih identitet pa vse do osnovnih človeških stisk in tesnob, ki jih tudi v tem človeku neprijaznem okolju kdo še kdaj opazi in priskoči na pomoč. Dinamika te skupine nakazuje hitrost delovanja v službah, ki se pogosto zažirajo globoko v zasebno življenje. Temu nasprotni sta drugi dve liniji, Mihaelina zgodba, ki ponuja dva različna izteka in v kateri še obstaja upanje za uresničitev sanj, in zgodba spoznavanja Lili in Francija - dveh malih ljudi -, ki je pravi kontrapunkt dinamizmu korporativnega mišljenja ter s svojo zaupljivostjo, morda celo možnostjo zbližanja kljub bridkosti usod prav tako prinaša trohico upanja. Vse OK kljub številnim simptomom bolezni sodobne družbe, na katere opozarja, ohranja nujno potrebno vedrino, s katero avtorica ne prikazuje sveta le v njegovi brezizhodnosti in vseh teh problemov ne jemlje docela usodno, temveč bolj kot odraz časa, ki nam ga odmerja Časomerec in ki se včasih spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati ali razumeti.

Simona Hamer označi dramsko besedilo kot popis stanja sodobne družbe in ugotavlja, da naslov danes deluje še bolj oksimoronsko, celo sarkastično, kot leta 2018, v času intenzivnega nastajanja besedila. "Pri Vse OK gre za prisluškovanje srčnim impulzom, ki brnijo pod hrupom vsakodnevnih obveznosti, površinskih odnosov in nenehnega pospeševanja življenjskega tempa. Moji liki tam na žalost ne najdejo tišine, ampak en sam mol." Avtorica v igri preizprašuje delo kot opevano vrednoto in nič kaj samoumevno človekovo pravico v kontekstu kapitalizma. Drama in uprizoritev zajemata celoten spekter problematik sodobnega sveta, od vedno pogostejše izgorelosti Zahodnjakov, prek upokojencev, ki so štirideset let garali in s pokojnino ne morejo dostojno živeti, in mladih, ki vstopajo na trg delovne sile z vedno višjo izobrazbo in vedno manjšimi možnostmi za adekvatno (redno) zaposlitev, do vpliva hiperproduktivnosti na fizično in psihično zdravje. "Hkrati pa - ujeti v mehurčke lastnih problemov - radi spregledamo modus operandi globalnih trgov: vojna kot najbolj dobičkonosna industrija, plenjenje surovin in uničevanje narave, sužnjelastniške delovne razmere itd. /.../ Živimo v časih, ko so se v bežanju od družbenih problemov najbolj izmojstrili ravno tisti, ki naj bi se z njimi - v imenu vseh nas - profesionalno ukvarjali. Namesto tega usmerjajo vso energijo v populistične pasje bombice, ki naj bi nas zamotile, medtem ko oni veselo kadrirajo in kradejo. Soba pobega je tako idealna metafora za participatorno in odgovorno družbo, ker v imenu doseganja jasno določenega skupnega cilja zahteva konstruktivno sodelovanje udeležencev ter spodbuja kreativno razmišljanje in individualne talente," razmišlja v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu uprizoritve, avtorica dramskega besedila.

Režiser Matjaž Farič je v režijski beležki, objavljeni v gledališkem listu, zapisal, da bi dramo Simone Hamer lahko podnaslovili Soba pobega, saj "tako kot resnične sobe pobega tudi avtoričina predloga črpa navdih iz sanjskosti, pravljičnosti, zagonetnosti in odkrivanja dejstev, ki se skrivajo za skonstruirano podobo. /.../ Podoba posameznika, ki se nenehno sili zadovoljevati pričakovanja okolice, v omejenem prostoru sobe pobega in pod časovnim pritiskom razpada z vsako novo nalogo in interakcijo z drugimi. /.../ Liki iz sobe pobega se obračajo predvsem na gledalca in le redko neposredno komunicirajo drug z drugim. Čeprav so v istem prostoru in času, o svoji komunikaciji sporočajo skoraj izključno drugemu. S tem besedilo fizično akcijo osvobodi opisnega uprizarjanja. Didaskalije tako postanejo besedilo in bistveni del komunikacije. Vse to omogoča gradnjo celote z znaki, ki so interpretativna, igralska in režijska nadgradnja besedila. Gledalec je neposredno nagovorjen v uprizarjanju, ki ga pravkar gledamo. Ta avtoričin dramaturški ,tour de force' nadgrajujejo še številni izstopi likov iz sobe pobega, ki s seciranjem svojim zasebnih travm gradijo kompleksno mrežo odnosov in problemov. Soba pobega se tako razširi na njihovo življenje - službo in dom. Posameznikova pozicija v službi in njegova družbena vloga ter potlačene zasebne zagate sestavljajo uganko, ki je liki iz predstave Vse OK ne zmorejo razvozlati. Iz te ,sobe' se ne da pobegniti," razmišlja v gledališkem listu Farič.

Simona Hamer še poudarja, da je namišljena soba pobega zasnovana okrog časa, saj udeleženci v Časomerčevi delavnici iščejo skrivni izum, ki bi jim omogočil ustaviti čas. "Odgovor, ki jim po mukotrpni uri (+ podaljšku) reševanja ugank odklene vrata, je: ljubezen. Izpolnjujoči odnosi so edina investicija, ki se nam splača. Na osebno-lokalni in družbeno-globalni ravni," sklene avtorica dramskega besedila.

"Časomerec nas skozi svoje namige opozarja, da če ne bomo odprli oči in srca, se bodo iluzije, v katere smo zaverovani, hitro porušile in ugotovili bomo, da se iz realnosti ne da pobegniti. Da je tema, ki vlada svetu, v bistvu tema vseh posameznikov, ki niso pripravljeni stopiti z voza, drvečega naravnost v propad; to je tema vseh posameznikov, ki niso pripravljeni odpreti svojega zavedanja in se niso odločili za življenje v njegovi polnosti," zapiše v članku, objavljenem v gledališkem listu dramaturginja Staša Prah.

VIDEO: MATJAŽ FARIČ REŽISER IN KOREOGRAF KRSTNE UPRIZORITVE VSE OK SIMONE HAMER

Foto: Peter Uhan, Janez Platiše
Video: Janez Platiše