Izjava poljskega premierja Mateusza Morawieckega: Zgodovinski izzivi in napačne rešitve - Evropa na razpotju

Vojna v Ukrajini je razgalila resnico o Rusiji. Kdor ni želel opaziti, da se Putinova država nagiba k imperializmu, se mora danes soočiti z dejstvom, da so v Rusiji ponovno oživeli demoni 19. in 20. stoletja: nacionalizem, kolonializem in vse bolj vidni totalitarizem. Toda vojna v Ukrajini je razgalila tudi resnico o Evropi. Številni evropski voditelji so se dali zapeljati Vladimirju Putinu in danes so šokirani.

Vrnitev ruskega imperializma ne bi smela biti presenečenje. Rusija že skoraj dvajset let na očeh Zahoda počasi obnavlja svoj položaj. Zahod se je v tem času raje odločil za geopolitični dremež kot za preudarno budnost. Pred naraščajočim problemom si je raje zatiskal oči, kot da bi se mu vnaprej zoperstavil.

Evropa se v današnji situaciji ni znašla zato, ker bi bila premalo integrirana, ampak zato, ker ni hotela slišati resnice. Glas o resnici že vrsto let prihaja s Poljske. Poljska si ne prisvaja monopola nad resnico, a v odnosih z Rusijo je veliko bolj izkušena kot drugi. Poljski predsednik Lech Kaczyński je imel prav, ko je skoraj tako kot Kasandra, ki je napovedala padec Troje, pred mnogimi leti dejal, da se Rusija ne bo ustavila pri Gruziji, pač pa bo hotela še več. In tudi on je ostal neslišan.

Dejstvo ignoriranja poljskega glasu je le primer širšega problema, s katerim se sooča današnja EU. Enakost posameznih držav je v njej deklarativna. Politična praksa kaže, da sta najpomembnejša glasova Nemčije in Francije. Opravka imamo torej s formalno demokracijo in dejansko oligarhijo, v kateri oblast izvajajo najmočnejši. Poleg tega najmočnejši delajo napake in niso sposobni sprejeti kritike od zunaj.

Varovalka, ki varuje EU pred tiranijo večine, je načelo soglasja. Iskanje kompromisa med 27 državami, ki imajo tako pogosto nasprotujoče si interese, je lahko frustrirajoče, sam kompromis pa morda ne bo 100-odstotno zadovoljiv za vse. Vendar pa to zagotavlja, da se sliši vsak glas in da sprejeta rešitev izpolnjuje minimalna pričakovanja vsake države članice.

Če kdo predlaga, da bi bilo delovanje EU še bolj kot doslej odvisno od odločitev Nemčije - taka bi namreč bila posledica odprave pravila soglasja -, je dovolj, da naredi kratko retrospektivno analizo nemških odločitev. Če bi Evropa v zadnjih letih vedno ravnala tako, kot je želela Nemčija, bi bili danes v boljšem ali slabšem položaju?

Če bi vsa Evropa sledila nemškemu glasu, bi že pred meseci zagnali ne le Severni tok 1, ampak tudi Severni tok 2. Odvisnost Evrope od ruskega plina, ki ga Putin zdaj uporablja kot orodje izsiljevanja celotne celine, bi bila skoraj nepovratna.

Če bi vsa Evropa junija 2021 sprejela predlog za organizacijo vrha EU-Rusija, bi bil Putin priznan kot polnopravni partner, sankcije proti Rusiji, uvedene po letu 2014, pa bi bile odpravljene. Če bi bil ta predlog - takrat so ga blokirale Poljska, Litva, Latvija in Estonija - sprejet, bi imel Putin zagotovilo, da EU ne bo sprejela resničnih ukrepov za obrambo ozemeljske celovitosti Ukrajine.

Če bi Evropska unija sprejela tudi leta 2015 predlagana pravila razporejanja migrantov namesto ostre politike obrambe lastnih meja, kar je osnovni atribut državne suverenosti, bi bila danes vse bolj objekt in ne subjekt mednarodne politike. Putin je prav leta 2015 uvidel, da je migrante mogoče uporabiti v hibridni vojni proti EU. Leta 2021 je na ta način skupaj z Aleksandrom Lukašenkom napadel Poljsko, Litvo in Latvijo. Če bi leta 2015 poslušali zagovornike odprtih meja, bi bil danes naš odpor v naslednjih velikih krizah še slabši.

Končno, če bi vsa Evropa pošiljala orožje v Ukrajino v obsegu in hitrosti, kot je to delala Nemčija, bi bilo vojne že zdavnaj konec. Zmagala bi seveda Rusija. Evropa pa bi bila na robu nove vojne. Rusija namreč, opogumljena zaradi šibkosti svojih nasprotnikov, bi šla naprej.

Danes vsak glas z Zahoda, da bi omejili dobavo orožja Ukrajini, ublažili sankcije proti Rusiji, spodbujali "obe strani" (torej agresorja in žrtev) k dialogu, predstavlja za Putina znak šibkosti. A vendar je Evropa veliko močnejša od Rusije.

Če želimo danes zares govoriti o demokratičnih vrednotah, je čas za veliko izpraševanje evropske vesti. Predolgo je bila nizka cena ruskega plina za mnoge države najpomembnejša vrednota. Vemo pa, da je lahko bila nizka, ker vanjo ni bila vštetea realna cena krvi, ki jo danes plačuje Ukrajina.

Premagovanje imperializma v Evropi je izziv tudi za samo Evropsko unijo. Mednarodne organizacije se bodo lahko uspešno zoperstavile imperializmu le, če bodo same branile temeljne vrednote - svobodo in enakopravnost vseh svojih članic. To še posebej velja za Evropsko unijo.

EU ima vse več težav s spoštovanjem svobode in enakosti vseh držav članic. Vse pogosteje slišimo, da naj ne bi bilo soglasje vseh, temveč večine tisto, ki bi odločalo o prihodnosti celotne skupnosti. Odstopanje od načela soglasja na različnih področjih delovanja EU nas približuje modelu, v katerem močnejši in večji prevladujejo nad šibkejšimi in manjšimi.

Primanjkljaj svobode in primanjkljaj enakosti se kaže tudi v območju evra. Prevzem skupne valute ne zagotavlja trajnostnega in skladnega razvoja. Evro celo uvaja mehanizme medsebojne konkurence, kar se kaže na primer v stalnem presežku izvoza nekaterih držav, ki apreciacijo lastne valute regulirajo z ohranjanjem gospodarske stagnacije v drugih državah. V takšnem sistemu ostajajo enake možnosti le na papirju.

Ti primanjkljaji delajo Evropsko unijo še posebej ranljivo in jo slabijo, ko se sooča z ruskim imperializmom. Rusija želi Evropo spremeniti v nekaj, kar ji je znano in ljubo že več stoletij - v koncert sil s skupno začrtanimi vplivnimi sferami. Ni treba posebej poudarjati, kaj tak "mednarodni red" pomeni za evropski mir.

Majhne in srednje države vse pogosteje izgubljajo možnosti obrambe svojih pravic, interesov in potreb v konfrontaciji z največjimi državami. Gre za prisilno kršitev svobode, pogosto storjeno v imenu domnevnega interesa celote.

Skupno dobro je bila vrednota, ki je bila v središču evropskega projekta. Bila je gonilna sila evropske integracije od samega začetka. Danes to dobro ogrožajo partikularni interesi, ki jih navdihujejo predvsem nacionalni egoizmi. Sistem nam omogoča neenakopravno igro med šibkimi in močnimi. V tej igri je prostor tako za največje države z veliko gospodarsko močjo kot za majhne in srednje velike države brez te prednosti. Najmočnejše države posegajo po politični in ekonomski dominaciji, slednje pa po političnem in ekonomskem klientelizmu. Za vse postaja skupno dobro vse bolj abstraktna kategorija. Evropska solidarnost postaja prazen koncept, zreduciran na vsiljevanje privolitve v dejanski diktat močnejšega.

Povejmo danes naravnost: ureditev Evropske unije nas danes ne varuje dovolj pred tujim imperializmom. Nasprotno, institucije in prakse EU, ki same niso osvobojene skušnjave prevlade nad šibkejšimi, ostajajo odprte za prodiranje ruskega imperializma.

Zato pozivam vse evropske voditelje, naj zberejo pogum in razmišljajo v duhu časa, v katerem živimo. Smo pa v zgodovinskem trenutku. Imperialno Rusijo je mogoče premagati - zahvaljujoč Ukrajini in naši podpori, ki jo izkazujemo tej državi. Zmaga v tej vojni je le stvar naše doslednosti in odločnosti.

Zahvaljujoč dobavi opreme, ki je glede na zmožnosti Zahoda še vedno razmeroma majhna, je Ukrajina začela obračati tok vojne. Rusija napada, seje smrt in uničenje, izvaja krute zločine, a morale Ukrajincev že skoraj pol leta ni zlomila. Morala ruskih vojakov pa je - kot kažejo podatki obveščevalnih služb - čedalje šibkejša. Vojska ima pomembne izgube. Viri orožja in druge opreme niso neizčrpni in njihova obnova s strani industrije, ki so jo prizadele sankcije, bo vedno težja.

Zato moramo podpirati Ukrajino, da si povrne izgubljeno ozemlje in prisili Rusijo k umiku. Šele takrat bo možen pravi dialog in končanje vojne, ki bo pomenilo resnični konec in ne le kratek premor pred naslednjo agresijo. Šele ta konec bo naša zmaga.

Grožnjo imperializma moramo premagati tudi znotraj EU. Potrebujemo temeljito reformo, ki bo skupno dobro in enakost članic vrnila na vrh načel EU. To pa ne bo mogoče brez spremembe pogleda. O usmeritvah in prioritetah delovanja Unije morajo odločati države članice, ne pa institucije EU, saj so institucije v službi držav in ne države v službi institucij. Osnova sodelovanja mora vedno biti dogovor, ne pa prevlada največjih nad vsemi drugimi.

Trenutna situacija nas sili k razmišljanju v povsem novih okvirjih. Pogumno moramo priznati, da se EU s krizo kovida in vojne ni soočila, kot bi se morala. Vendar pa težava ni v tem, da prepočasi stopamo po poti integracije in bi morali ta proces na silo pospešiti. Težava je v tem, da stopamo po poti, ki je sama po sebi napačna. Včasih je namesto dveh korakov naprej vredno narediti korak nazaj in na stvari pogledati z določene perspektive.

Najzanesljivejša se zdi perspektiva vrnitve k tistim načelom, ki so bila temeljna ob oblikovanju evropske skupnosti. Ne gre za spodkopavanje temeljev EU, ampak za njihovo krepitev. Evropa bolj kot kdajkoli prej potrebuje upanje. To pa lahko najde le v vrnitvi k načelom in ne v krepitvi institucij.