Interniranke Ravensbruck-a s svojci na spominski slovesnosti pri Peršmanu v Avstriji

Pod Peco, Peršman, Avstrija, 25.6.2023 - Članice in člani Taboriščnega odbora Ravensbruck iz Slovenije, ki že več kot 30 let uspešno sodelujejo in prijateljujejo z Zvezo slovenskih žena in Zvezo koroških partizanov iz Celovca, so se udeležili Spominske slovesnosti pri Peršmanu na Podpeci v Avstriji . Udeležilo se je nekaj več kot 50 članic in članov s svojci iz Nove Gorice od koder je odpeljal avtobus in Ljubljane. MATJAŽ ŠPAT in VERA KOŠUTA iz Nove Gorice pa sta v imenu odbora Ravensbruck in ZZB Slovenije k spomeniku položila venec.

Spominska slovesnost in srečanje pri Peršmanu je namenjeno spominu na žrtve nacističnih zločinov s kmetij Peršman in Hojnik ter številnim borcem in borkam odporniškega gibanja v regiji. Gre za tradicionalna vsakoletna srečanja bivših internirank, političnih zapornic in ukradenih otrok nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov, ter njihovih svojcev in prijateljev iz Slovenije z našimi koroškimi rojakinjami po različnih krajih avstrijske Koroške.

Jedro letošnjega spominjanja je bil govor osrednje govornice Cornelie Kogoj, generalne tajnice Iniciative manjšin/ Initiative Minderheiten.

Govor je pričela z naslednjimi besedami: Najlepša hvala za vabilo! Zelo me veseli, da v imenu Iniciative manjšin lahko spregovorim tukaj na Peršmanovi komemoraciji!

Iniciativa manjšin je bila ustanovljena pred več kot trideset leti - leta 1991 - z namenom, da oblikuje manjšinska zavezništva med različnimi manjšinskimi skupinami. Manjšine so za nas tako etnične skupine kot tudi migranti in migrantke, begunci in begunke, lezbijke, geji in transspolne osebe ter invalidni ljudje. Naš cilj je, da prispevamo k združitvi manjšin na osnovi skupnega interesa proti diskriminaciji in za enakost ter skupnega prizadevanja za te cilje.

Vendar pa se mi zdi oblikovanje manjšinskih zavezništev enako pomembno tudi z vidika skupnega spominjanja. Razvija se naj dialog o spominujanju, ne da bi se eno skupino izigravalo proti drugi.

Kajti šoa, genocid nad Romi in Sinti, umori invalidnih ljudi ali ljudi zaradi njihove spolne usmerjenosti, deportacije koroških Slovencev, usmrtitve slovenskih odporniških borcev na dunajskem deželnem sodišču in pokol tu pri Peršmanu imajo eno skupno lastnost: te morije v času nacizma so bile usmerjene proti manjšinam.

Vsi vemo, da imajo antisemitizem, anticiganizem, homofobija in transfobija ter sovražnost do invalidov večstoletno tradicijo. Preganjanje manjšin se ne dogaja v prostoru brez zgodovine. Je del zgodovine, ki jo piše večina. Zato je motivacija manjšinskih skupin, da pišejo in objavljajo svojo zgodovino, povsem drugačna od motivacije večine. Medtem ko se večina zaveda svoje zgodovinske legitimnosti in zgodovino obravnava kot samoumevno dediščino, se mora manjšina zanjo vedno znova boriti.

Govoriti moramo ne samo o zgodovini diskriminacije, preganjanja in umorov, temveč tudi o zgodovini upora in političnih bojev.

Pred dvema letoma smo v okviru serije "Mladi aktivizem in manjšinska zavezništva" za našo revijo STIMME opravili intervjuje z mladimi pripadniki manjšin o njihovi političnem angažmaju. O njihovi motivaciji za politično udejstvovanje. Značilno za odgovore je bilo, da je večina imela v mislih zgodovinska dejstva, da se je sklicevala na preganjanje prejšnjih generacij in je svoj aktivizem pojmovala kot nadaljevanje ustreznih zgodb upora.

Samuel Mago, predsednik Zveze študentov Romov in Sintov, se na primer izrecno sklicuje na generacije pred njim, ki so se kljub kruti diskriminaciji zavzemale za svoje pravice. V svojem intervjuju pravi: "Želimo tako rekoč nadaljevati njihovo pot in delovati kot jasen glas mladih Romov in Sintov. Mislim, da je izredno pomembno, da se učimo iz dela generacij pred nami." Kot zgled med drugim navaja Ceijo Stojko, ki je preživela holokavst in s svojo avtobiografijo "Živimo v tajnosti" opisala trpljenje Romov. Ali: Noomi Anyanwu, predstavnica referenduma Black Voices, ki v svojem intervjuju pravi: "Danes se lahko postavimo tu, na tem mestu, ker so se pred nami borili mnogi." In Ana Grilc, članica upravnega odbora KSŠŠD na Dunaju, se izrecno sklicuje na svojega dedka, ki so ga deportirali, ko je bila stara dve leti in pol: "On je bil tisti človek" pravi Ana, "ki mi je vdahnil odporniški in aktivistični duh."

Za današnjo mlado generacijo je spominjanje osrednjo vprašanje. To se ne zrcali samo v zahtevah po oblikovanju novih spominskih obeležij, temveč tudi v zahtevi po odstranitvi problematičnih spomenikov. Najnovejši primer je Luegerjev spomenik na Dunaju. Spomenik, ki je bil pred skoraj sto leti postavljen v čast antisemitskemu dunajskemu županu Dr. Karlu Luegerju, je že več let tarča protestnih akcij. Judovska skupnost in Zveza judovskih študentov in študentk sta med drugim zahtevali odstranitev spomenika. Mesto Dunaj je zdaj - pred kakimi 14 dnevi - brez posvetovanja s prizadetimi odločilo, da spomenik ne bo odstranjen, temveč samo simbolično nagnjen za 3,5 stopinje na desno. Za preživele žrtve šoa je to udarec v obraz, je v svoji izjavi zapisala judovska študentska zveza.

Še en primer: že leta stara je zahteva, naj postavijo spomenik za Rome in Sinte, umorjene v času nacionalsocializma. Še vedno ga ni. Lani so romske organizacije parlamentu predložile stališče s temi zahtevami: spomenik je treba postaviti na osrednjo lokacijo v zveznem glavnem mestu Dunaj, imeti mora trajno obliko, ki jo je treba nemudoma izvesti.

Konec koncev so zdaj, začetek junija, ugodili večletni zahtevi in uradno odkrili spomenik "žrtvam preganjanja homoseksualcev" v dunajskem Resselparku - nedaleč od osrednje lokacije Karlskirche.

Muzej pri Peršmanu je nekaj posebnega in edinstvenega v Avstriji, saj združuje kraj spomina s krajem učenja. Ta kraj je odgovor na desetletja izkrivljanja zgodovinskih dejstev na Koroškem. Kraj skupnega trpljenja in izkušenj. In kraj ponovnega pridobivanja in prilaščanja lastne zgodovine. Kraji spomina so sporni kraji. Vsi primeri, ki sem jih navedla, kažejo, koliko napora vlagajo in koliko vztrajnosti potrebujejo prizadeti za uresničitev takšnih zahtev. V Avstriji doslej še nobena vlada ni bila pripravljena iz lastnega nagiba postaviti spominskih obeležij žrtvam nacionalsocializma. Za mlade aktiviste in aktivistke so zato ti del njihovega političnega angažmaja.

Političen angažma je danes nujno potreben. V času, ko desničarska stranka sedi je v deželnih vladah Spodnje Avstrije in Salzburga, ko se soočamo z novo naklado črno-modre ali celo modro-črne vlade na zvezni ravni, je pomembno biti solidaren z drugimi diskriminiranimi skupinami.

Zgodovina nas namreč uči eno: ko gre zares, je desničarski ekstremizem usmerjen proti vsem manjšinam. S solidarnostjo in ustvarjanjem zavezništev lahko storimo vsaj eno: skupaj se borimo proti njemu.

Sledil je literarno-glasbeni prispevek gradiščansko-hrvaškega pisatelja Konstantina Vlasicha in pevke Mire Perusich. Pevsko-glasbeno spominjanje je oblikovala vokalna skupina 'Oktakord' https://www.youtube.com/watch?v=bRxHAEC83Io. Ob obletnici ponovne postavitve partizanskega spomenika pri Peršmanu leta 1953 bo na ogled razstava na prostem "Wer gedenkt der Partisan*innen - Kdo se spominja partizank in partizanov". Leta 2022 jo je zasnoval in oblikoval Jakob Holzer.

Peršman, je nekdanja kmečka domačija in sedaj osrednji muzej narodnoosvobodilnega odpora Koroških Slovencev v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Bila je tudi partizanska postojanka med drugo svetovno vojno, kjer so nacisti storili zločin nad civilisti in pobili domala celo družino.

Več na tej povezavi: https://www.persman.at/