Desetletje srednje Evrope

Države srednje in vzhodne Evrope bodo v najbližjem desetletju občutno povečale prihodek na prebivalca in dohitele gospodarstvo južne Evrope

Avtor: prof. Timo Baas, ekonomist, profesor za makroekonomijo na Univerzi Duisburg-Essen

Po podatkih Svetovne banke sodijo države Evropske unije z območja srednje in vzhodne Evrope večinoma v skupino držav z visokim prihodkom, medtem ko so se pred tridesetimi leti uvrščale med države z nizkim ali srednjim prihodkom. Kljub temu velikemu napredku pa še niso dohitele bogatih držav. Prihodek na prebivalca srednje in vzhodne Evrope je še vedno precej nižji od povprečja Evropske unije. Ali je torej napočil čas, da srednjeevropske države zmanjšajo razliko v primerjavi s tistimi državami EU, ki jih od leta 1945 imenujemo zahodne?

Na to vprašanje želim odgovoriti tako v luči krize, ki jo je povzročil koronavirus, kot tudi upoštevajoč neposredne tuje naložbe, izobrazbo, migracije ter past povprečnega prihodka.

Grafikon 1: Rast BDP v državah srednje in vzhodne Evrope, ki so članice EU

Vir: Eurostat 2020

V desetletju, ki smo ga začeli, so vse države EU pred velikimi izzivi. Kriza je tudi v državah srednje in vzhodne Evrope povzročila upad proizvodnje in povpraševanja. Po napovedih Evropske komisije bo BDP Nemčije padel za 5,6 odstotka. Padec pa bo še občutno močnejši v državah srednje in vzhodne Evrope, kot so Slovenija (7,1), Slovaška (7,5), Madžarska (6,4) in Hrvaška (9,6). Izjemi sta Poljska (3,6) in Litva (2,2). Nazadovanje v srednji in vzhodni Evropi pa bo kljub temu manjše kot v južni Evropi. Španijo (12,4), Italijo (9,9), Portugalsko (9,3) in Grčijo (9,4) je kriza prizadela še močneje; v teh državah močno narašča brezposelnost, ki je bila že prej visoka. Pričakujemo lahko torej, da bodo države srednje in vzhodne Evrope, ki so se Evropski uniji pridružile leta 2004, prehitele južnoevropske države EU po prihodku na prebivalca.

Na dinamičen razvoj gospodarstva vpliva stalni priliv neposrednih tujih naložb. Te naložbe prispevajo k prenosu znanja in pomagajo optimizirati proizvodne procese, to pa vodi v srednjeročno in dolgoročno gospodarsko rast. Države srednje in vzhodne Evrope so v zadnjih letih uspele v različni meri privabiti neposredne naložbe. Poljska in Slovenija sta uspeli povečati njihov dotok, medtem ko je bil le-ta v baltskih državah neenakomeren, na Madžarskem in Češkem pa je upadel. Za trajnostni razvoj je odločilna tudi panoga, v katero se vlaga. V zadnjih letih je bilo največ neposrednih naložb v proizvodno industrijo.

Ta pojav je nekoliko presenetljiv, saj je bil v devetdesetih letih in na začetku 21. stoletja trend naravnan v smeri informacijske tehnologije in finančnih storitev. Razloge vidim predvsem v posledicah "dot-com" krize po letu 2000 ter finančne in gospodarske krize po letu 2007. Prva je močno prizadela evropska informacijska podjetja, druga pa je destabilizirala evropski finančni in bančni sistem.

Panoge IT in finančne storitve trenutno veljajo za obetavne, zato nam majhne neposredne naložbe v te sektorje v srednjeevropskih državah kažejo, da srednjeevropske države zaostajajo pri dohitevanju vodilnih industrializiranih držav. To težnjo bo trenutna kriza še okrepila, če bodo srednjeevropske države spremenile svoj do zdaj precej liberalen odnos do neposrednih naložb. To je že vidno: Evropska komisija je članice EU posvarila pred prevzemi v strateških gospodarskih sektorjih. V zadnjih mesecih so nekatere države srednje in vzhodne Evrope, na primer Slovenija in Slovaška, poostrile pravila glede neposrednih tujih naložb. Čas bo pokazal, ali bo takšno zaostrovanje zmanjšalo privlačnost regije, zlasti v povezavi z gospodarstvi v vzponu, kot je kitajsko.

Poleg neposrednih naložb ima odločilno vlogo v procesu rasti tudi človeški kapital. Države srednje in vzhodne Evrope imajo na tem področju zgledne dosežke. V državah, ki so se EU pridružile leta 2004, se je delež prebivalstva z nizko izobrazbo zmanjšal na 10-16 odstotkov. Na Hrvaškem znaša 18 odstotkov, v Bolgariji 22 odstotkov in v Romuniji 25 odstotkov, kar je blizu povprečja EU, medtem ko v južnoevropskih državah te stopnje dosegajo 50 odstotkov.

Zelo se je razvilo poklicno izobraževanje. Na Češkem in Slovaškem sta poklicne šole končali skoraj dve tretjini prebivalstva, sledijo Poljska, Madžarska in baltske države, kjer je to razmerje okoli 60 odstotkov. S tem so omenjene države prehitele denimo Nemčijo in Avstrijo, ki imata dobro razvita sistema poklicnega izobraževanja. Vendar pa to negativno vpliva na delež prebivalstva z univerzitetno izobrazbo. Srednjeevropske in vzhodnoevropske države (pa tudi Nemčija) so v tem oziru na koncu seznama, a so razlike med njimi precejšnje. Litva je blizu vrha (37,9 odstotkov), Romunija pa je med državami z najnižjim odstotkom visoko izobraženih prebivalcev (16 odstotkov).

Tabela 1: Prebivalstvo v odstotkih glede na stopnjo izobrazbe

Vir: Eurostat 2020

Z izobrazbo prebivalstva sta tesno povezana pritok in odtok usposobljenih delavcev. V tem kontekstu se prepletajo koristi in nevarnosti. Državljani srednje in vzhodne Evrope s poklicno izobrazbo so iskana delovna sila v državah, kot sta Nemčija in Avstrija, tisti s končano srednjo šolo pa zaradi dobrega znanja tujega jezika najdejo možnosti zaposlitve in izobraževanja tudi v Veliki Britaniji. Koliko bodo srednjeevropske in vzhodnoevropske države izgubile zaradi izseljevanja izobraženih ljudi (beg možganov) ali koliko bodo pridobile zaradi priseljevanja, je odvisno od pripravljenosti teh oseb na vrnitev. Up vzbujajo statistični podatki iz Nemčije. Večina mobilnih državljanov iz srednje in vzhodne Evrope ostane v Nemčiji samo do pet let. Nimamo sicer podrobnejših podatkov o tej temi, a domnevamo lahko, da se jih veliko vrne v svojo domovino. Raziskave kažejo, da prebivalci srednje in vzhodne Evrope zahvaljujoč bivanju v tujini doma povečajo svoje prihodke. To je mogoče enostavno razložiti z vzpostavljenimi stiki ter poznavanjem jezikov, držav in proizvodnih sistemov. Povratniki si v tujini pridobijo znanja in veščine, ki so na domačem trgu dela ustrezno plačane. To krepi človeški kapital držav srednje in vzhodne Evrope, koristi evropskemu sodelovanju in pomaga zmanjševati vrzel med to regijo in najbogatejšimi državami EU glede na prihodek na prebivalca.

Na podlagi predstavljenih argumentov lahko sklenemo, da bodo države srednje in vzhodne Evrope v naslednjih desetih letih znatno povečale svoj prihodek in dohitele južnoevropska gospodarstva. Visoka stopnja izobrazbe, nizka brezposelnost in dostop do enotnega notranjega trga EU zmanjšujejo njihovo ranljivost v kriznih časih in jih delajo privlačne za neposredne tuje naložbe. Zaskrbljujoče pa je baziranje teh držav na proizvodnih industrijskih panogah, še vedno nizek odstotek visoko izobraženega prebivalstva ter izseljevanje usposobljenih delavcev. Še veliko truda bo potrebnega, da bi dohiteli države severne in zahodne Evrope. Obstaja nevarnost, da se postopek dohitevanja zaustavi ter da se srednjeevropske in vzhodnoevropske države ne izognejo pasti srednjega dohodka, zlasti če bodo prevzele le tiste člene vrednostne verige, kjer ni več mogoča donosna proizvodnja v državah severne in zahodne Evrope. Srednjeevropske in vzhodnoevropske države bi se morale temu zoperstaviti in si prizadevati za privlačne panoge prihodnosti. Če to uspe, lahko desetletje, ki smo ga začeli, postane desetletje držav te evropske regije.

Besedilo objavljamo hkrati s poljskim mesečnikom "Wszystko Co Najważniejsze" v okviru skupnega projekta, ki poteka z Borzo vrednostnih papirjev v Varšavi pod naslovom "Dekada Europy Centralnej" (slov. Desetletje srednje Evrope).