O-STA

Nacionalni stanovanjski program 2015-2025 javna in medresorska obravnava februar, marec 2015 - mnenje Mladinskega sveta Slovenije (MSS) - Uvod

MSS-046-15

Naj uvodoma pozdravimo tokratno resno namero po sprejemu Nacionalnega stanovanjskega programa (NSP), saj se je v letu 2009 iztekel zadnji in to precej neuspešen program. Pričujoči dokument pa je v zadnjih štirih letih že šesti prispevek Mladinskega sveta Slovenje na temo NSP, pripravljen za odločevalce.

Z osnovnimi smernicami predloga NSP smo na MSS dokaj zadovoljni, predvsem pa želimo izraziti zadovoljstvo z:

· izraženim zavedanjem medsektorske narave stanovanjske problematike in njenega konteksta (gospodarski razvoj, mobilnost, okolje, stalno prebivališče itd.);
· postavitvijo mladih (in starejših) kot prioritetne ciljne skupine ukrepov;
· namero povečanja fonda najemniških stanovanj, predvsem trajno najemniških;
· namero prednostnega spodbujanja najema (pred nakupom) in prenove (pred gradnjo);
· prepoznanim pomenom informiranja in osveščanja ter pomenom nevladnih organizacij;
· uvedbo javne službe za najemniško upravljanje;
· uvedbo Sveta za stanovanjsko politiko pri Vladi RS;
· omembo možnosti prenosa terjatev DUTB v fond SSRS.

Pogojno podpiramo tudi uvedbo stanovanjskega dodatka (namesto subvencije), v kolikor bo ta pripeval k večji pravičnosti, ne pa tudi k večji revščini med najemniki.


Ključne pomanjkljivosti predloga NSP

Menimo, da so ključne pomanjkljivosti predloga naslednje:

1. ODSOTNOST JASNIH IZHODIŠČNIH NAČEL.
2. PREMALO POUDARKA NAJEMU. TVEGANA UKINITEV NEPROFITNIH NAJEMNIN IN PREHOD NA STANOVANJSKI DODATEK.
3. PREMALO UPOŠTEVANJA DEMOGRAFSKIH TRENDOV IN SPREMINJAJOČIH SE RAZMER ZA MLADE (IN STAREJŠE) GENERACIJE.
4. NI MERIL OZ. KAZALNIKOV USPEŠNOSTI NACIONALNEGA STANOVANJSKEGA PROGRAMA.
V nadaljevanju sledi razdelava posameznih točk; naši predlogi so zbrani ob koncu vsake točke in oštevilčeni s P1-P19.

1. ODSOTNOST JASNIH IZHODIŠČNIH NAČEL

Dokument se v veliki meri izogiba na eni strani postavitvi jasnih načel in ciljev (izhodišč) ter na drugi strani tudi konkretnim ciljem (številkam). Nekaterih načel se besedilo sicer dotakne, kar pa je premalo. Potrebujemo jasno zavezo naše države, da bo na predolgo zanemarjenem področju stanovanjske politike sledila določenim načelom. Predlog NSP se nanaša na 10-letno obdobje, kljub temu pa menimo, da bi vanj zapisati zametke dolgoročnejše vizije stanovanjske politike.

V dokumentu je veliko nejasnega izražanja, npr.:

· "... Z aktivnim pristopom k doseganju zastavljenih ciljev stanovanjske politike se ustvarja pogoje za uspešno gospodarsko rast ..."
· "Država, ki svojim državljanom zagotavlja možnosti in pogoje, ... zagotavlja enake možnosti ..."
· "Pomembno je, da se stanovanjska politika opredeljuje do vprašanja kakovosti stanovanj..."
· "Kljub odsotnosti prave migracijske politike ... obstaja zavedanje po resnejši obravnavi stanovanjskega problema priseljencev iz tujine."

Gre pri tem za splošne teoretične ugotovitve ali dejanske namere države oz. problematiko, ki jo namerava reševati? Dokument daje občutek, da piše samo o tem, kako bi lahko bilo, ne pa, da bomo to res dosegli oziroma delali v tej smeri. Ob branju smo dobili vtis, da se želijo snovalci dokumenta že vnaprej izogniti odgovornosti za izvedbo NSP.

V skladu s tem je nejasna tudi finančna slika izvajanja NSP.

PREDLOGI

P1: JASNA OPREDELITEV IZHODIŠČNIH NAČEL.

Predlagamo jasno opredelitev izhodiščnih načel, kot jih navajamo spodaj.

UKREPI NACIONALNEGA STANOVANJSKEGA PROGRAMA oz. SPREMEMBE V UREDITVI STANOVANJSKEGA PODROČJA:

1. NE BODO POVEČALI REVŠČINE PREBIVALSTVA, PREDVSEM NAJEMNIKOV STANOVANJ.
2. BODO USMERJENI V DOLGOROČNO ZAGOTAVLJANJE KAKOVOSTI BIVANJA ZA VSE PREBIVALCE.
3. BODO MLADIM OMOGOČILI HITREJŠE OSAMOSVAJANJE.
4. BODO PRISPEVALI K VARNI STAROSTI STAREJŠIH.
5. BODO PRISPEVALI K VEČJI SOCIALNI VARNOSTI IN URESNIČEVANJU ENAKIH MOŽNOSTI.
6. BODO OLAJŠALI STANOVANJSKO MOBILNOST PREBIVALSTVA.
7. BODO ODGOVORNOST CELOTNE VLADE, PRI NJIHOVI IZVEDBI PA BODO KONSTRUKTIVNO SODELOVALA VSA RELEVANTNA MINISTRSTVA.
8. BODO FINANCIRANI VSAKO LETO V RELATIVNO VIŠJI MERI, DOKLER SE NE DOSEŽE OPTIMALNI % BDP.

Nadalje predlagamo, da javne institucije ne izvajajo ukrepov, ki so povsod dostopni na trgu, pač pa nudijo ukrepe, ki:

- jih na prostem trgu v dotični obliki ni, je pa povpraševanje po njih ali pa
- jih ni v dotičnem okolju
- in s tem omogočajo posameznikom in gospodinjstvom dostop do stanovanj oz. storitev, do katerih sicer ne bi mogli priti.

Če se določena storitev v identični obliki pojavi na trgu, pa se javne institucije z dotičnega področja postopoma umaknejo.

Naj na tem mestu poudarimo, da javna služba za najemniško upravljanje in najem z možnostjo odkupa zagotovo ustrezata tem pogojem in sta v tem smislu upravičena ukrepa. Pravzaprav je oddajane stanovanj javnih skladov po tržni najemnini nemogoče upravičiti, če ta opcija najemniku ne prinaša nobene druge ugodnosti, ki je trg sicer ne ponuja.

Uresničevanje teh načel naj se nato spremlja in meri s konkretnimi podatki.

P2: POSTOPEN DVIG VLAGANJA V STANOVANJSKO PODROČJE.

Znano je, da Slovenija neobičajno nizek delež sredstev namenja stanovanjskemu področju in mora to nujno spremeniti. V razvitejših evropskih državah je vrednost vložka v stanovanjsko področje enak pribl. 2% BDP, čemur se je potrebno približati in to uvrstiti med dolgoročne cilje.

2. PREMALO POUDARKA NAJEMU. TVEGANA UKINITEV NEPROFITNIH NAJEMNIN IN PREHOD NA STANOVANJSKI DODATEK.

2.1. Pomanjkanje najemniških stanovanj.

Na MSS menimo, da je najboljši način zagotavljanja dolgoročno varnega bivanja neprofitni najem in da je pomanjkanje trajno najemnih stanovanj ključni problem v Sloveniji. Tudi vrste čakajočih na neprofitna stanovanja kažejo na to. V predlogu NSP je sicer izražena namera po povečanju fonda teh stanovanj, vendar pa, ob pravilu, da javni skladi vsako prodano stanovanje nadomestijo z vsaj enim, dvomimo, da bo do tega dejansko prišlo.

2.2. (Ne)varnost najema.

Prav tako je premajhen poudarek na varnosti najema. V poglavju 3 (Cilji stanovanjske politike, str. 6) NSP navaja, da so bile aktivnosti države na stanovanjskem področju v preteklosti usmerjene predvsem v zagotavljanje socialnih transferjev in stanovanjske varnosti državljanov, nekateri drugi vidiki pa zapostavljeni. Glede na to, da življenjski standard pri nas v zadnjih letih pada in je vse več revščine, poleg tega pa je velik del prebivalstva prepuščen neurejenemu trgu tržnega najema, bi morala biti stanovanjska varnost še toliko bolj na prvem mestu. Zato nas tudi skrbi navedba med aktivnostmi pri akcijskem načrtu (str. 34), kjer je navedeno "Zmanjšati regulacijo najemnih razmerij stanovanj, ki se oddajajo na trgu". Varnost, tako najemnikov kot najemodajalcev, se bo izboljšala z več regulacije, predvsem pa z učinkovitim izvrševanjem zakonodaje in nadzorom nad njenim izvajanjem.

Razmere pri zasebnih tržnih stanovanjih so namreč najbolj zaskrbljujoče. Mnogo najemodajalcev krši pravice najemnikom kot tudi drugo zakonodajo. Ob našem lastnem raziskovanju smo kot najpogostejše problematike zaznali: najem brez (veljavne) pogodbe, neresnične navedbe v pogodbi, prepoved prijave bivališča najemniku, nepravilnosti pri zaračunavanju stroškov idr. finančne manipulacije, omejevanje normalne uporabe stanovanja (prepoved obiskov ipd.), slaba skrb za osnovno vzdrževanje stanovanja, vdor v zasebnost najemnikov itd. Da seveda že o dveh osnovnih težavah, ki sta previsoke najemnine in kratkoročen najem (in kot tak neprimeren npr. za dolgoročno bivanje, ustvarjanje družine itd.), niti ne govorimo. Naj ob tem poudarimo, da najemniki, sploh mladi, mnogokrat niti ne vedo, kakšne so njihove pravice, in verjamejo, da ima vse odločitve v rokah lastnik stanovanja.

2.3. Stanovanjski dodatek in stroškovne najemnine - grožnja še večje revščine?

Izražamo tudi resno zaskrbljenost ob preoblikovanju neprofitne najemnine v stroškovno in subvencije v stanovanjski dodatek. Seveda je v tem predlogu tudi veliko pravičnosti, sploh ko gre za najemnike, ki z leti bistveno presegajo dohodkovni / premoženjski cenzus, ob katerem so vstopili v najem. Naj na tem mestu navedemo, da nam ni povsem jasna razlika med neprofitno in stroškovno najemnino, saj neprofitno za nas ne pomeni, da mora upravljanje s stanovanjskim fondom ustvarjati izgubo, pač pa da se presežek prihodkov nad odhodki vloži v upravljanje s temi stanovanji. Zabeležena formulacija, da naj bi najemnina "odražala lokacijo oz. vrednost stanovanja" je zaradi spreminjajočih se razmer nejasna. Smisel javnih najemnih stanovanj pa je, da so najemnine jasno regulirane.

Zaskrbljenost pa izražamo predvsem zaradi revnih ljudi v neprofitnih stanovanjih; če bo razlika med novo stroškovno najemnino in stanovanjskim dodatkom večja, kot je sedaj med neprofitno najemnino in subvencijo, bo namreč to pomenilo, da bodo revni še bolj revni. Menimo, da je nujno spremljati te razmere in zagotoviti, da se to ne zgodi. Menimo, da je nujno potrebno javno objaviti podatke sedanjega stanja neprofitnih stanovanj ter njihovih najemnikov ter jih spremljati in objavljati tudi v bodoče.

V zvezi s tem izražamo tudi zaskrbljenost nad potrebami po bivalnih enotah. Tovrstno bivanje mora nujno pomeniti le začasno rešitev in hkrati zagotoviti dostojno in varno bivanje. Priporočamo, da se spremljajo podatki o trajanju in razlogih bivanja posameznikov v bivalnih enotah.

2.4. Stanovanjske zadruge kot vir najemniških stanovanj

V predlogu NSP opažamo, da je na načelni ravni prepoznana vloga nevladnih organizacij na področju stanovanjske politike in oblikovanja rešitev na tem področju, vendar pa pogrešamo konkretno opredelitev vloge predvsem stanovanjskih zadrug oz. kooperativ, ki lahko predstavljajo pomembno obliko reševanja stanovanjske problematike (skupin) posameznikov. Stanovanjske kooperative brez zagotovitve ustreznih sprememb ne morejo zaživeti, zato podpiramo predlog Mreže za prostor, ki opredeljuje umestitev stanovanjskih kooperativ.

Ob tem vidimo drugo bistveno vlogo stanovanjskih kooperativ in oz. neprofitnih stanovanjskih organizacij, v katerih participirajo stanovalci, in sicer vlogo upravnika večstanovanjskih stavb. Pri tem želimo opozoriti na množično nezadovoljstvo stanovalcev z upravniki, o čemer smo lahko v zadnjih letih tudi v množičnih medijih zasledili nemalo novic.

PREDLOGI

P3: PRAVILO POVEČEVANJA FONDA JAVNIH NAJEMNIH STANOVANJ.

Pravilo, da javni skladi vsako prodano stanovanje nadomestijo z vsaj enim na novo pridobljenim, nikakor ne bo doprineslo k povečanju fonda najemniških stanovanj, ampak bi v najboljšem primeru pomenilo ohranjanje fonda, kar pa se ob odprodaji javnih stanovanj verjetno tudi ne bo izšlo. Predlagamo, da se ta količnik poviša na vsaj 1,5 oz. da se razmerje med pridobljenimi in prodanimi stanovanji poveča na vsaj 3:2 vprid pridobljenih stanovanj; gledano v prvem triletnem obdobju oz. ob izteku NSP in naj velja tako za število kot skupno površino stanovanj.

P4: POVEČANJE VARNOSTI NAJEMNIKOV IN PODPORA ORGANIZACIJAM NAJEMNIKOV.

Regulacija najemnih razmerij naj se poveča vprid varnemu bivanju najemnikov in njihovim pravicam. Hkrati naj se sistemsko poskrbi za ustrezno informiranje in pravno pomoč najemnikom. V ta namen ter za namene organiziranja in zastopanja najemnikov naj se podpre delovanje organizacij najemnikov na lokalni in državni ravni, saj bi tovrstne organizacije lahko bistveno prispevale k boljši ureditvi najema.

P5: OHRANITEV NEPROFITNOSTI NAJEMNINE (KLJUB ADMINISTRATIVNI KOREKCIJI).

Predlagamo, da se izraz "neprofitna najemnina" ohrani in da se ohrani tudi dejanska neprofitnost najemnine, ne glede na to, če se bo vrednost točke za izračun neprofitne najemnine oz. metodologija izračuna postopoma nekoliko prilagodila. Hkrati predlagamo določitev zgornje dohodkovne meje (npr. sedanje meje za upravičenost kandidiranja na razpisih), pri kateri lahko sklad najemniku v javnem najemnem stanovanju zaračuna tržno najemnino. Če slednje ni mogoče urediti retrogradno, naj velja za v bodoče. Z letnim preverjanjem se tako določi, ali je najemnik dolžan plačati neprofitno ali tržno najemnino ter višino morebitnega stanovanjskega dodatka pri upravičencih.

P6: POVIŠANJE SUBVENCIJ ZA NAJEMNINE OZ. STANOVANJSKEGA DODATKA.

Razmere že sedaj kažejo, da bi bilo nujno povišati subvencije za najemnine, saj zaradi nezmožnosti plačevanja (najemnine in stroškov) že marsikomu grozi deložacija, v kolikor ni že bila izvedena. Stanovanjski dodatek naj bo torej sorazmerno višji, predvsem pri ekonomsko najšibkejših. Potrebno bi bilo tudi določiti prag t.i. vzdržnih izdatkov za najemnino in osnovne stroške in temu prilagoditi subvencijo.

P7: JAVNA SLUŽBA ZA NAJEMNIŠKO UPRAVLJANJE NAJ OSTANE V PROGRAMU.

Načeloma vidimo v javni službi za najemniško upravljanje dobro rešitev in se ne strinjamo s trditvami, da s tovrstno storitvijo SSRS konkurira nepremičninskim agencijam, saj slednje ne ponujajo te storitve. Predvidevamo, da bo glede na prevzem tveganj finančni izkupiček lastnika stanovanja v tem primeru znatno nižji, kot bi bil v primeru oddaje stanovanja preko običajnega posrednika. Zato se bodo lastniki lahko odločili ali za višji prihodek s tveganjem ali za večjo varnost z nižjim prihodkom.

P8: VKLJUČITEV VSEH STANOVANJ SLABIH BANK IN IZ STEČAJEV V NAJEMNI SKLAD.

Hkrati pozdravljamo tudi napovedano možnost vključitve stanovanj DUTB v ta najemniški fond, predlagamo pa tudi, da se vanj (za kratkoročni najem) vključijo še stanovanja iz stečajne mase podjetij, saj so ta stanovanja medtem prazna in izgubljajo vrednost.

P9: STANOVANJSKI DODATEK NE GLEDE NA VRSTO NAJEMNINE.

Stanovanjski dodatek naj bo omogočen tudi za najemnine v tržnih stanovanjih, v zasebnih stanovanjih stanovanjskih kooperativ itd. Možna izjema je tržna najemnina, vendar le v primeru, ko je v lokalnem okolju dovolj primernih stanovanj ali ko si je stanovalec že pred nastopom upravičenosti do stanovanjskega dodatka dolgoročno uredil bivanje v tržnem najemnem stanovanju.

P10: PODPORA STANOVANJSKIM KOOPERATIVAM PRI RAZVOJU NAJEMNEGA TRGA.

Podpiramo uveljavitev stanovanjskih zadrug oz. kooperativ kot vir (neprofitnih)najemniških stanovanj.

Pri načrtovani gradnji stanovanj naj se čim več projektov nameni stanovanjskim kooperativam, ki bodo zagotavljale trajno najemna stanovanja in, po izkušnjah iz tujine sodeč, nižje stroške gradnje itd.

3. PREMALO UPOŠTEVANJA DEMOGRAFSKIH TRENDOV IN SPREMINJAJOČIH SE RAZMER ZA MLADE (IN STAREJŠE) GENERACIJE.

Stanovanjska politika bo morala nujno slediti hitremu spreminjanju demografske slike države (staranju prebivalstva), zagotavljati vse več namenskih kapacitet, vse več kapacitet v domovih za ostarele, spodbujati in omogočati stanovanjsko mobilnost itd. Z umeščanjem mladih v NSP smo na MSS dokaj zadovoljni in iz že navedenih razlogov podpiramo ukrepe, ki spodbujajo tako najem kot nakup stanovanja.

3.1. Položaj mladih

Mladi (v veliki meri pa tudi tisti nekoliko starejši; tisti v 30-ih in 40-ih) pa na drugi strani živijo v kaotičnih in negotovih razmerah. Večina jih je zaposlena v prekarnih oblikah zaposlitev, ogromno jih prejema izjemno nizke plače, od mnogih se po šolanju pričakuje opravljanje volonterskega pripravništva, pogosto so brezposelni ali pa opravljajo občasna dela in nimajo osnovnih pogojev za osamosvojitev, niso kreditno sposobni itd. Hkrati pa se nanje, generacijsko gledano, zgrinja vse več bremen, ki povečujejo negotovost; poleg tega, da morajo polniti državni proračun in pokojninsko blagajno, postopoma uvajamo ukrepe, ki jih bremenijo oz. jih bodo v prihodnosti bremenili; npr. doplačevanje stroškov bivanja v domovih za ostarele svojim staršem; če prejemajo socialno podporo, potencialno izgubljajo premoženje itd. Do neprofitnih stanovanj seveda ne pridejo, zato večinoma bivajo pri starših ali pa so v tržnem najemu, kar jih še dodatno finančno obremenjuje. Tisti, ki imajo lastniška stanovanja, pa so do njih prišli ali z dedovanjem ali pa s pomočjo staršev. Njihov stanovanjski položaj je torej bistveno odvisen od stanovanjskega in ekonomskega položaja njihovih staršev.

To obdobje prehoda in negotovosti, tako na zaposlitvenem kot stanovanjskem področju, ki se je nekoč končalo hitreje, se danes podaljšuje, in videti je, da morda niti več ne gre za prehod, pač pa dolgotrajno stanje, in da bodo za prihodnje generacije starejših razmere še slabše, kot so danes.

Pogosto se govori, kako vsi mladi hočejo svoje stanovanje ali hišo in kako je potrebno spremeniti njihovo zakoreninjeno mentaliteto, češ, saj pa bi lahko bili tudi v najemu. Na tovrstne trditve imamo na MSS več odgovorov, in sicer:

1. Pri mladih še ni nič zakoreninjenega. Od mladih generacij tudi npr. prihajajo ideje za zadružništvo.
2. Mislimo, da tisoči čakajočih na neprofitna stanovanja niso dobra novica, ko se odločamo za najemništvo.
3. Najem, ki je mladim na voljo - na trgu - je predrag, omejujoč in negotov ter ni dolgoročna rešitev.
4. Po nekaterih projekcijah bo velika večina sedaj mladih, ko bodo upokojenci, prejemala ok. 400 evrov pokojnine. Kako bodo s tem prihodkom plačevali najemnino in stroške ter hkrati preživeli, ni jasno. Če bodo sedaj kupili svoje stanovanje, to morda ne bo zgrešena naložba v varno starost.

3.2. Nacionalni program za mladino

Seveda je v tej fazi nemogoče napovedati, kolikšen del mladih oziroma iskalcev prvega stanovanja bo z napovedanimi ukrepi izboljšal svoje bivalne razmere - če bomo torej dosegli omembe vredne spremembe na področju stanovanjske problematike mladih. Naj ob tem opozorimo, da je potrebno upoštevati tudi cilje in ukrepe iz Nacionalnega programa za mladino[1] (NPM). V NPM, ki velja do leta 2022, sta v poglavju 4. (Bivanjske razmere mladih) namreč med drugim navedena naslednja cilja:

· zagotavljanje kapacitet in sistemsko urejena dostopnost stanovanj za mlade in
· dostopnost stanovanj za mlade in vzpostavitev podpornih mehanizmov.

Ključni namen področja pa je hitrejše osamosvajanje mladih, za kar je ključno merilo povprečna starost ob odselitvi od staršev, ki pri nas znaša že preko 30 let. Po podatkih Eurofounda[2] nam gre na tem področju vse slabše, saj smo bili npr. po podatkih za leto 2011 s 85% skupaj z Malto na vrhu EU po deležu mladih v starosti 18-29 let, ki živijo pri starših.

3.3. Stalno prebivališče - ovira mobilnosti in uresničevanja pravic

V predlogu NSP smo sicer zasledili manjši napredek pri odpravljanju kriterija stalnega prebivališča za iskalce stanovanja, vendar pa menimo, da to ne bo dovolj in je potreben resen razmislek o smiselnosti tovrstnega oviranja reševanja stanovanjske problematike. V predlogu NSP je zapisano, da je namen programa dolgoročno zagotavljati kvaliteto bivanja za vse. Žal pa so prebivalci (sploh manjših) občin, kjer stanovanjske politike tako rekoč ni in ni na voljo npr. najemniških stanovanj idr. rešitev, še vedno v izrazito deprivilegiranem položaju; enako velja tudi za priseljence v (večinoma večjih) občinah, ki imajo stalno prebivališče po sili razmer prijavljeno drugje. Nesprejemljivo je, da je stanovanjska pravica posameznika determinirana s tem, v kateri občini se je rodil, saj gre za pravico, ki jo določa ustava. Pa tudi, preprosto povedano, mladi niso krivi za izjemno razdrobljenost občin in izjemno šibko stanovanjsko politiko ali odsotnost le-te v številnih občinah, so pa deležni posledic te nesmiselne ureditve.

Ob tem poudarjamo tudi, da bi bilo število čakajočih na neprofitno stanovanje v nekaterih občinah še dosti večje, če ne bilo stalno prebivališče v dotični občini pogoj za pridobitev neprofitnega stanovanja, zato te številke niso jasen pokazatelj dejanskih potreb po (neprofitnih) stanovanjih.

3.4. Namenske stanovanjske kapacitete - nova rešitev za mlade?

NSP kot predvideno možno začasno rešitev stanovanjskega problema mladih navaja t.i. stanovanjsko skupnost za mlade, kjer pa razen principa sobivanja niso jasne nekatere podrobnosti, zato se je do predloga težko jasno opredeliti. Mladi sobivajo že sedaj; v študentskih domovih v času študija, v zasebnih stanovanjih v času študija in po študiju. Nastanitev je ob sobivanju relativno cenovno ugodna, vendar za mnoge študente predstavlja znaten finančni zalogaj, sploh če se ob študiju tudi pretežno sami preživljajo.

Ker je opcija v principu namenjena mladim, ki zaključijo šolanje, to pomeni, da ne uživajo več študentskih ugodnosti; ni več subvencioniranega najema, ni štipendij, ni možnosti študentskega dela, ni študentske prehrane itd. V tem obdobju mnogim, sploh če si ne uspejo zagotoviti vsaj solidno plačane službe oz. rednih prihodkov, življenjski standard lahko bistveno pade. Položaj teh mladih je torej bistveno drugačen kot pri študentih in to je potrebno imeti v mislih pri snovanju tovrstnih skupnosti. Gre za populacijo, ki ji struktura npr. študentskega doma (z minimalnimi kapacitetami) več ne more ustrezati.

Treba je torej vedeti, kako se bo tovrstna nastanitev razlikovala od obstoječih možnosti, predvsem skozi 2 vidika: finančni vidik in kakovost nastanitve. Hkrati pa imamo manjši zadržek tudi zaradi spet nesistemskega in geografsko omejenega reševanja problematike. Pred leti smo že predlagali rešitev prehodnega obdobja v obliki 10-letnega subvencioniranja najemnine iskalcem prvega stanovanja, kar seveda ni bilo upoštevano.

PREDLOGI

P11: DRŽAVNA POROŠTVA ZA STANOVANJSKI KREDIT.

SSRS naj prevzame poroštva za stanovanjski kredit pri tistih iskalcih prvega stanovanja, ki so kreditno sposobni, a nimajo službe za nedoločen čas oz. ne izpolnjujejo drugih pogojev za najem kredita.

P12: OPREDELITEV ISKALCEV PRVEGA STANOVANJA (NAMESTO MLADIH) IN MLADIH DRUŽIN PO STAROSTI OTROK.

Iz predloga NSP ni razvidno, kako bodo opredeljeni mladi in mlade družine pri ukrepih zanje. Predlagamo, da kriterij ni starostni, saj bi to pomenilo določeno nepravičnost do tistih (davkoplačevalcev), ki bodo uveljavitev ukrepov "zamudili", pač pa da se vpelje osnovni kriterij iskalcev prvega stanovanja (tistih, ki nimajo v lasti stanovanja oz. niso v najemnem razmerju po neprofitni najemnini in za nedoločen čas), nadaljnji ključni kriterij pa naj bo seveda premoženjsko stanje in prihodki iskalcev stanovanja. Mlado družino pa naj opredeljuje starost otrok (in ne staršev), nadaljnji ključni kriterij pa naj bo prav tako premoženjsko stanje in prihodki. Naj samo še na kratko pojasnimo, čemu starost otrok in ne staršev: v primeru reševanja stanovanjskega vprašanja družinam vidimo to pravici predvsem kot pravico otrok in otroci ne smejo biti obravnavani različno zaradi starosti njihovih staršev. Prav tako v starostnem opredeljevanju vidimo diskriminacijo starejših staršev in menimo, da je ekonomski kriterij tisti, ki bo ustrezno odtehtal.

P13: UMIK KRITERIJA STALNEGA PREBIVALIŠČA.

Iz že navedenih razlogov je nujno potrebno težiti k izenačitvi pravic na področju reševanja stanovanjske problematike za vse, ne glede na občino stalnega prebivališča. Če občine menijo, da upravičenost do ukrepov z naslova stanovanjske politike izvira iz plačevanja dohodnine, naj se razmerja na ustrezen način uredijo med občinami. Situacija, ki smo ji priča, namreč ne le prinaša veliko nepravičnosti, temveč tudi ovira stanovanjsko mobilnost in s tem razvoj države. Naj ob tem dodamo, da bi kljub odpravi kriterija stalnega bivališča pri pridobivanju neprofitnega stanovanja idr. ukrepih pa veljalo ohraniti kriterij povezanosti z dotičnim lokalnim okoljem, ki lahko vključuje: začasno prebivališče, lokacija delovnega mesta, lokacija izobraževanja, lokacija prijave v evidenco brezposelnih oseb, lokacija šolanja otrok.

P14: SPODBUJANJE MENJAVE STANOVANJ MED GENERACIJAMI.

Predlagamo spodbujanje menjav stanovanj med generacijami z oprostitvijo davka od prometa nepremičnin in brezplačno pravno podporo za tisto stranko v menjavi, ki finančno ne pridobi, in možnost naknadnega plačila davka, pri tistih, ki z menjavo finančno pridobijo.

Obrazložitev: V preteklosti sta Mladinski svet Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije poskušala sodelovati pri izmenjavi informacij o pripadnikih starejše in mlajše generacije, ki bi želeli stanovanje medsebojno zamenjati. Običajno je namreč pri starejših problem vzdrževanje, plačevanje stroškov (za preveliko stanovanje) in nefunkcionalnost (npr. ni dvigala v bloku); pri mladih oz. mladih družinah pa predvsem premajhno stanovanje. Ob raziskovanju področja smo izvedeli, da naj bi se menjave že izvajale, vendar pa niso popolnoma nič drugačne, kot če si dve stranki medsebojno prodata stanovanje. Pri tem pride do naslednjih stroškov: zagotavljanje pravne podlage, najmanj priprava menjalne pogodbe in notarski stroški, stroški vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, poleg tega pa oboji še plačajo 2% davka od prometa nepremičnin. Težava pa je v tem, da mnogi želijo zamenjati stanovanje zato, ker ga niso več sposobni vzdrževati oz. plačevati stroške, zato tudi davek težko plačajo in se vse ustavi pri dobri nameri.

P15: PRIMEREN STANDARD BIVANJA IN NEPROFITNOST STANOVANJSKIH SOSESK ZA MLADE.

Izgradnjo sosesk za mlade podpiramo, če bo nastanitev primerna za sobivanje odraslih ljudi (svoje sobe, dovolj kapacitet v skupnih prostorih), najemnina pa neprofitna (stroškovna).

4. POSTAVITEV (KVANTITATIVNIH) CILJEV IN UVEDBA KAZALNIKOV USPEŠNOSTI.

Predlog NSP je zelo splošen, več je analize stanja kot predlogov za prihodnost, malo je konkretnih ukrepov, marsikje se dokument ukrepov samo okvirno dotakne. Nikjer ni jasno, koliko ljudi bo deležnih pozitivnih ukrepov oz. kolikšen bo obseg sprememb, ki jih bodo prinesli ukrepi, saj bo to odvisno od naknadno postavljenih kriterijev, dohodkovnih cenzusov itd. Vse to do neke mere razumemo, saj je NSP v veliki meri namenjen splošnim usmeritvam in za uresničevanje konkretnih ukrepov potrebujemo še vmesno frazo priprave konkretnih rešitev, sprememb zakonodaje itd., vendar pa si je konkretne cilje kljub temu potrebno postaviti, saj bo sicer nemogoče oceniti, ali je bil program uspešen oz. v kolikšni meri je bil uspešen.

V prilogi 2 so navedeni kazalniki s stanovanjskega področja - podatki o stanovanjih, ki so bili zbrani že za leto 2011. Ti kazalniki pa so samo navrženi, brez konteksta in brez ciljev. Gre seveda za pomembne podatke, ki jih je potrebno spremljati, vendar pa:

a) tam niso navedeni vsi kazalniki, ki jih je potrebno spremljati;
b) potrebujemo tudi kazalnike uspešnosti, pri čemer si je potrebno postaviti čim več jasnih kvantitativno opredeljenih ciljev, saj bomo le tako lahko merili uspešnost NSP.

Ponekod je videti, da se za kazalnik uspešnosti smatra napovedane spremembe zakonodaje, ne pa tudi konkreten učinek teh sprememb.

Prav tako potrebujemo kazalnike dolgoročnejšega napredka - za dolgoročnejše cilje.

PREDLOGI

P16: RAZŠIRITEV NABORA KAZALNIKOV NSP.

Med kazalnike se doda:

· vse kategorije najemniških stanovanj (javna neprofitna, javna tržna, zasebna neprofitna, zasebna tržna)
· število stanovanj po kategorijah
· višina najemnin po kategorijah in po regijah
· razmere v trenutno neprofitnih stanovanjih: število stanovalcev / dohodek na stanovalca / cenzus / kvadratura / višina najemnine / višina subvencije
· po spremembi najemninske politike: število stanovalcev / dohodek na stanovalca / cenzus / kvadratura / višina najemnine / višina stanovanjskega dodatka
· število pridobljenih stanovanj v najemni fond javnih skladov (zasebna stanovanja, stanovanja DUTB, stanovanja iz stečajna mase) in čas njihovega oddajanja
· kapacitete v okviru stanovanjskih sosesk za mlade
· število bivalnih enot ter čas in razlog bivanja posameznikov v bivalnih enotah
· število deložacij
· delež BDP, namenjenega za izvajanje stanovanjske politike
· delež sredstev Operativnega programa kohezijske politike, namenjenih stanovanjski politiki
· skupna količina sredstev, namenjena za stanovanjski dodatek
· skupni znesek plačanega davka na nepremičnine
· skupni znesek plačanega davka od oddajanja stanovanj v najem
· število najemnih pogodb za zasebna stanovanja v tržnem najemu, prijavljenih na GURS
· povprečna starost posameznikov ob odselitvi od staršev
· čas trajanja sodnih postopkov na področju najemnih razmerij
· količina dnevnih delovnih migracij

P17: KVANTIFIKACIJA CILJEV NSP.

Pri vseh vključenih kazalnikih, kjer je to možno in glede na postavljene cilje smiselno, opredelimo ciljno vrednost in leto, v katerem bomo to vrednost dosegli. Če želimo ta del prepustiti izvedbenemu načrtu, naj se to stori vsaj za osnovne kazalnike.

P18: OPREDELITEV CILJA SPREMEMBE LASTNIŠKE STRUKTURE STANOVANJ.

Med kazalniki dolgoročnega napredka na področju stanovanj je potrebno opredeliti vsaj spremembo v lastniški strukturi. Če težimo k povečanju fonda oz. deleža najemnih stanovanj ter povečanju količine neprofitnih stanovanj oz. stanovanj po stroškovni najemnini, lahko te spremembe opredelimo tudi kvantitativno in za daljše časovno obdobje; npr. delež trajno najemnih neprofitnih stanovanj v letu 2020: 10%, v letu 2030: 20%.

P19: OPREDELITEV CILJA HITREJŠEGA OSAMOSVAJANJE MLADIH.

Prav tako opozarjamo na osnovni kazalnik iz Nacionalnega programa za mladino, ki velja za leto 2022: znižanje povprečne starosti posameznikov ob odselitvi od staršev na 25 let.


V Ljubljani, 24. marca 2015
V imenu MSS pripravila: Tanja Baumkirher

Kontakt: pisarna@mss.si

Tin Kampl, l.r.
Predsednik MSS

[1]dosegljivo na: http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/pdf/Nacionalni_program_za_mladino/resolucija_o_npm/Recolucija_o_NPM.pdf

[2] gl. npr.: http://www.theguardian.com/news/datablog/2014/mar/24/young-adults-still-living-with-parents-europe-country-breakdown