Art stuff mh (33) - 3/4. 8. 2020

Kolumna: Do lune in nazaj

Ni enostavno, če si malce vraževeren, posledično ne bereš horoskopa in te ne zanima, ali je polna luna. Vse mora iti po načrtih, ne glede na to, da ti življenje ves čas pošilja znake, ki ti sporočajo, da stopi korak nazaj, saj toka ne moreš ustaviti.

Ko sem se včeraj zjutraj zbudila, me ni prešinilo, da je ponedeljek in je čas za novo kolumno. Bil je še en dan v sklopu dopusta, ko si šele ob pogledu na koledar razjasnim, ali je ponedeljek, četrtek, morda nedelja. A včerajšnji ni bil ravno enostaven datum. Je eden tistih, ki ostane za vse življenje. Datum, ki ga ne glede na vse, ne pozabiš in ti je popolnoma vseeno, če je torek, sreda ali petek. In tako sem vedela le, da ima tretjega avgusta otrok pregled pri zobozdravniku, jaz pa preverjanje dioptrije pri okulistu.

Šele proti večeru sem pomislila, ojoj, ponedeljek. Tako tudi ta kolumna ni tista, ki sem jo začela pisati za včeraj. Morda bo na vrsti kdaj drugič - ali pač ne - odvisno od tega, kam me bo ponesel tok misli.

Če se stvari pred šestimi leti ne bi zavrtele v smer, ki si je niti slučajno nihče od nas ni želel, bi se včeraj na naši mizi bohotila torta. Rdeč Mercedes, v katerega bi vnesla vse popravke in znanje, ki sem ga osvojila v zadnjih desetih letih pri oblikovanju s ticino maso.

Moj oče si je namreč vse življenje želel imeti ravno ta avto. Ni bil eden tistih, ki bi vzel kredit samo zato, da bi si ga lahko privoščil. V življenju je spoštoval prioritete, zato je bil zadovoljen z majhnim avtomobilčkom, ki je pri nas doma imel posebno mesto na polici v dnevni sobi, nad barom. Ja, imeli smo bar - omaro, ki se je odpirala navzdol in je otroci niti slučajno nismo smeli odpirati. Seveda pa smo, kadar ni bilo nikogar doma, pokukali vanjo, da bi videli vse tiste male stekleničke zaprašenih alkoholnih pijač in vsemogočih namočenih rastlin za zdravje. V baru pa ni smel manjkati niti kakšen kakovosten viski za nedeljske obiske. Še danes se spominjam vonja - po sladkem in arniki, ki ga je imela ta prav posebna omarica.

Pred desetimi leti sem za očijevo sedemdesetletnico naredila svojo prvo ticino torto. Naj bi bila v obliki Mercedesa, a podobnosti tistemu s poličke niso bile prepričljive, pa tudi rdeča barva je bila bolj rožnata kot rdeča, a štel je namen.

Letos je svojo okroglo praznoval tam nekje daleč. Sama verjamem, da so imeli v ozvezdju leva cel žur in prepričana sem, da je bil rdeči Mercedes osrednja tema te zabave.

In ne glede na to, kje so tisti, ki so nam v življenju najbolj pri srcu - povejmo jim, da jih imamo radi do lune in nazaj.

Umetniški pozdrav. Mateja Hočevar

Vse ostale kolumne so dostopne na https://slovencivangliji.com/category/kreativno/kolumna/art-stuff-mh/. Vabljeni, da si jih preberete in z mano delite svoje pomisleke, ideje, mnenja, ...