Vabimo vas, da se udeležite petega srečanja letošnjega muzejskega KLUBA, na katerem bomo predstavili: kipe z oltarja cerkve sv. Jožefa na Studencih, delo Jožefa Strauba, 1750

- druženje in pogovor ob muzejskem predmetu v Pokrajinskem muzeju Maribor -

torek, 10. novembra 2009 ob 18. uri. Vhod iz Grajske ulice preko grajskega stopnišča.

Lepota in njeno občinstvo

"Človeška privlačnost"

Ko govorimo o človeški lepoti zelo hitro le-to zreduciramo zgolj na fizično zunanjost. Na prejšnjih srečanjih smo dodobra spoznali lepotne ideale današnje družbe, ki pa se nanašajo zgolj na človeško zunanjost. Seveda se vsi strinjamo, da je človek več, veliko več kot le njegova lupina. Vsak poudarja, kako je ob fizični lepoti pomembna notranjost, človeška duša, če se romantično izrazimo. Na zadnjem srečanju si bomo torej postavili najpomembnejša vprašanja, ki zadevajo naše letošnje druženje: Kaj naredi človeka lepega, če prezremo njegovo zunanjost? Kaj mora človek imeti "v sebi", da ga bomo smatrali za lepega? Zakaj nas privlačijo ljudje, čeprav niso popolni? Ali lahko govorimo o lepi duši (če pod pojem duša zajamemo celotno duhovno življenje posameznika), kot o tistem kar je naši fizičnosti nasprotnega a le komplementarnega? Mislim, da je v današnjemu času vsem očitno, kako minljiva stvar je človeško telo. Ne glede na tehnološki napredek in razvoj medicine staranja vseeno ne moremo preprečiti in slej kot prej bo naša zunanjost le priča zbledelemu spominu na preteklost. Kaj nam ostane po tem, ko naše telo počasi izgublja mladostniško lepoto? Kako so lahko ljudje, ki ne izpolnjujejo lepotnih idealov, od okolice pojmovani kot lepi? Potrebno bi bilo predebatirati katere človekove lastnosti ga naredijo lepega in ali so te lastnosti nujno nekaj dobrega? Ali so torej njegove vrline? Pomembno je tudi raziskati ali naša duhovnost vpliva na to kako vidimo sami sebe ali kako se sprejemamo. Kako biti privlačen (drugim ali samemu sebi, saj smo sami svoji največji kritiki)? Moramo dosegati nek določen ideal ali je skrivnost preprosto v sprejemanju samega sebe? Zdi se nam zelo pomembno, da prav v današnjih časih še posebej izpostavimo pomembnost tega, da cenimo sami sebe, ne samo fizično ampak tudi duhovno. Ko slišimo reke, ki so s časoma iz modrosti prešli v brezpomenske floskule, kot npr.: "Ni vse zunanjost " ali "Od zunaj uj od znotraj fuj", se vse redkeje zavedamo, da je v življenju tako kot pri vseh drugih stvareh tudi pri človeku potrebno stremeti za ravnovesjem. To pomeni, da moramo gojiti lepo dušo v lepem telesu.

Emina Koren,

voditeljica Muzejskega kluba 2009

Tokratna gosta Muzejskega kluba bosta Milada Kalezić, igralka in Vili Ravnjak, duhovni in umetniški ustvarjalec. Strokovna sodelavka letošnjih srečanj Muzejskega kluba je kustodinja Pokrajinskega muzeja Maribor Maja Hren Brvar.

Vljudno vabljeni!

Srečanja, ki jih bo posnela in predvajala tudi televizija, omogočajo:

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Maribor, Holding Slovenske elektrarne, Nova KBM, Pošta Slovenije, Dravske elektrarne Maribor, Razgoršek d.o.o. in vinotoč Brunček.

-------------------------------------------------------------------

Emina Koren je bila rojena leta 1982 v Mariboru. V času, ko je v Mariboru obiskovala Drugo gimnazijo, je odkrila ljubezen do umetnosti in se nekaj časa celo poigravala z mislijo o študiju slikarstva, vse do četrtega letnika, ko je začela spoznavati filozofijo. Po končani srednji šoli se je kreativno udejstvovala kot kostumografka v Hrvaškem narodnem gledališču Osijek. Po dokončni odločitvi za študij filozofije se je vpisala na Karl Franzens Universität v avstrijskem Gradcu, ki ga sedaj končuje in s predanostjo širi obzorja svojega duha. Svoje interese na področju študija je posvetila predvsem logiki in estetiki. Prav zaradi preučevanja različnih aspektov estetike v filozofskem smislu, je letošnja tema muzejskega kluba še posebej vzbudila njeno zanimanje in jo spodbudila k temeljitemu razmisleku o pojmu človeške lepote v današnjem času.

Milada Kalezić je bila rojena leta 1954 v Črni Gori. Po gimnaziji je nadaljevala šolanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Dolga leta je bila članica ansambla SLG Celje, kjer je med ostalimi odigrala vloge Laure Wiengfield v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, Helene Alvingove v Strahovih Henrika Ibsna, Katarine v Ukročeni trmoglavki in Goneril v Kralju Learu Williama Shakespearja. Od leta 2002 je aktivna članica ansambla mariborske Drame, kjer je med drugimi odigrala vlogi Aase v Peeru Gyntu Henrika Ibsna in gospo Prentice v Pornoskopu ali kaj je videl batler Joeja Ortona. Je dobitnica številnih gledaliških nagrad. Za vlogo Darinke v Čarovnici iz Zgornje Davče v uprizoritvi SLG Celje je prejela nagrado Sterijevega pozorja za mlado igralko in Zlati lovorjev venec festivala MES Sarajevo. Prejela je več nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije in Borštnikovega srečanja. Leta 1998 je prejela Nagrado Prešernovega sklada. Med zadnjimi je leta 2004 za vlogo Phyllis Hogan v Debeluhih v krilcih prejela na Reki nagrado Veljka Maričića za najboljšo žensko vlogo. Milada Kalezič je umetnosti na sledi tudi potem, ko gledališki zastor pade. Poje v cerkvenem zboru Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru.

Vili Ravnjak se je rodil leta 1960 v Celju. Po srednji šoli je vpisal dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1984 diplomiral. Vse od leta 1983 sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru kot hišni dramaturg. Zadnja leta opravlja delo umetniškega vodje Drame SNG Maribor. Z duhovnim samospoznavanjem se je začel ukvarjati v osemdesetih, ko se je prvič srečal s kabalo, tantro, jogo, reikijem, reinkarnacijsko terapijo in budistično meditacijo. Njegova sedanja zanimanja se gibljejo med izročili joge in budizma. Deluje kot učitelj reikija, terapevt reinkarnacijske regresije, vodja meditacij, predavatelj in pisec o različnih duhovnih in ezoteričnih temah.