DENARNI PREGLED junij 2002

Inflacijski pritiski iz tujine so se ob stabilizaciji cen nafte in padanju vrednosti dolarja umirili, v poletnih mesecih pa lahko ob nespremenjenih zunanjih pogojih pričakujemo nizke mesečne stopnje rasti cen in tudi delno znižanje medletne inflacijske stopnje, ki v nekaterih tranzicijskih državah že ustrezajo nominalnim konvergenčnim kriterijem za vstop v EMU. ECB je predvsem zaradi visokih cen nafte iz začetka leta popravila svojo decembrsko inflacijsko napoved za leto 2002 iz območja med 1,1%-2,1% na raven med 2,1%-2,5%. Kot kažejo različni indikatorji, trošenje zasebnega sektorja še naprej ostaja precej šibko in odločilno prispeva k zapiranju tekočega računa, medtem ko je učinek trošenja države na oblikovanje varčevalno-investicijske vrzeli ravno nasproten. Med odhodki države najhitreje rastejo izdatki za blago in storitve ter izdatki za plače. Svoj delež k porastu skupnih plač so prispevale tudi plače v menjalnem sektorju, katerih realna rast pa kljub temu zaenkrat še precej zaostaja za rastjo produktivnosti. V finančnih transakcijah s tujino prebivalstvo nadaljuje nakupe tuje gotovine, med prilivi pa še naprej prevladujejo neposredne naložbe tujcev. Podatki kažejo, da so tako podjetja kot banke v zadnjih mesecih pričela z nekoliko bolj okrepljenim najemanjem posojil v tujini, pa tudi doma se podjetja že od začetka leta zadolžujejo pretežno v tuji valuti. Pred prehodom na obrestni nominalizem so banke spet znižale obrestne mere in sicer tudi tokrat bolj na strani depozitov - med njimi predvsem za vloge daljših ročnosti - kot za posojila. Nekatere banke so že objavile tudi nominalne obrestne mere za julij, pri tem pa nameravajo uporabiti neprimerljive načine njihovega izračunavanja, kar zagotovo ne bo prispevalo k izboljševanju transparentnosti trga depozitov oziroma trga posojil.