O-STA

O kolateralnih žrtvah intimnopartnerskega nasilja

Tragedijam, povezanih z družinskim oziroma intimnopartnerskim nasiljem, v letošnjem letu kar ni videti konca. V Društvu SOS telefon smo se pred časom odločili, da se bomo ob tovrstnih primerih redno oglašali in opozarjali tudi na korektnost poročanja ter na (ne)razumevanje te preče problematike, nismo smo si pa predstavljali, da bo naše poročanje skoraj tedensko delo.

Po primerih Zlatoličje in Dravograd, se moramo žal ponovno oglasiti, saj ne moremo ostati ravnodušni do primera, ki se je zgodil 4. julija 2015 na Ižanski cesti, ko je moški namenoma trčil v policijsko vozilo in povzročil smrt policista. Najbrž se sprašujete kaj imata skupnega umor policista in intimnopartnersko nasilje in zakaj se v tem primeru oglaša Društvo SOS telefon.

Naj opozorimo, da je ta primer neposredno povezan z dinamiko in problematiko intimnopartnerskega nasilja, saj raziskave kažejo, da so za intimnopartnersko nasilje, umore in poskuse umorov žensk značilni tudi t. i. "kolateralni" umori, ko moški poleg (bivše) partnerke, ki je glavna tarča, pogosto poškodujejo ali umorijo še osebe, ki so povezane z žrtvijo oziroma ji želijo pomagati. Raziskava o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji (Podreka, 2013) je pokazala, da so v skoraj tretjini primerov storilci poleg (bivše) partnerke umorili ali poskušali umoriti tudi druge ljudi, v katerih so videli tekmece ali avtoriteto. Kolateralne umore so pogosteje izvršili bivši partnerji, ki so svoj bes in gnev, ker jih je partnerka zapustila in/ali prijavila, prenesli na osebe, ki so jih razumeli kot odgovorne za razpad partnerske zveze.

Takšno dogajanje je mogoče prepoznati tudi v primeru umora na Ižanski cesti, saj je bil storilec pred tem večkrat obravnavan zaradi intimnopartnerskega nasilja. Kot je za javnost pojasnil generalni direktor policije Marjan Fank, je motiv mogoče povezati z maščevanjem do policije, zaradi postopkov zoper osumljenca v zvezi z nasiljem nad bivšo partnerko. Časnik Dnevnik poroča (6. 6.2015), da so policisti dva dni pred dogodkom osumljenemu izrekli prepoved približevanja bivši partnerici.

Pomembno je sicer opozoriti, da so primeri, ko se povzročitelji intimnopartnerskih umorov znesejo nad policijo oziroma institucije, zelo redki. Iz raziskav izhaja, da so najpogostejše kolateralne žrtve otroci, starši (zlasti matere) žensk, drugi sorodniki, prijateljice ali novi partnerji žrtve. Iz nekaterih mednarodnih raziskav izhaja, da občutke posesivnosti in nadzora storilci pogosto prenesejo na otroke, občutke sovraštva in "morbidnega/ekscesivnega ljubosumja" pa na ljudi, v katerih vidijo tekmece ali avtoriteto. Vendar pa nam vsakodnevna realnost kaže, da pred tem niso varni niti tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, kot je policija in druge institucije, oz. posamezniki in posameznice, ki jih s temi institucijami identificirajo storilci.

Kolaterlani umori nas tako dodatno opominjajo, kako pomembno je, da v primerih intimnopartnerskega nasilja hitro, odločno in ustrezno preventivno ukrepamo. Ti primeri obenem dokazujejo odločenost in premišljenost storilca glede izvedbe kaznivega dejanja in so zgovoren dokaz njegove težnje k vseobsegajočemu vzdrževanju nadzora in posedovanja partnerke ter dokazovanja lastne pozicije moči in nesprejemanja dejstva, da to pozicijo izgublja.

Ko opozarjamo na ustreznost preventivnega ukrepanja, mislimo na učinkovito medinstitucionalno sodelovanje, ki je kljub vsem zakonskim direktivam v praksi še vedno pomanjkljivo. Vse prepogosto namreč odgovornost in pričakovanja prelagamo izključno na policijo in pozabljamo, da ima le ta omejene pristojnosti in da je uspešno preventivno delo v primerih intimnopartnerskega nasilja in umorov mogoče izpeljati le z aktivnim sodelovanjem med vsemi pristojnimi institucijami in vpletenimi akterji.

Zato se na tem mestu pridružujemo zahtevam in opozorilom policije, da vlada službam, ki so pri svojem delu še posebej izpostavljene resnim tveganjem, omogoči vse ustrezne mehanizme zaščite in podpore ter ne varčuje na račun varnosti zaposlenih. Zdaj so bili žrtve policisti, kdaj drugič pa se namreč v tej vlogi lahko znajde kdorkoli, ki je ali bo samo izvajal svoje delovne obveznosti.

Dr. Jasna Podreka, za Društvo SOS telefon