Živali ljubezen vračajo

A res ne razumeš, človek?

S psi bomo imeli veliko veselja, če jih imamo radi. Zato večina ljubiteljev živali svoje pse lahko zelo dobro razume - če jih nimajo za "ljudi na štirih nogah". Se pravi, kot bi rekli učenjaki, da jih ne "antropomorfizirajo". Če pa smo do psa iz kakršnegakoli razloga nenaklonjeni ali nevtralni - ko nanj gledamo z distanco - lahko pride v konfliktnih situacijah do težav. Ponujamo vam nekaj nasvetov, da boste lahko bolje razumeli vašega lastnega ali tujega psa.

Ali se bomo s psom ujeli in ali bomo razumeli, kaj nam "pripoveduje", je seveda odvisno od nas samih, vendar imamo dostikrat težave, ko se je treba vživeti v njegov način doživljanja. Ne smemo misliti, da pes govori čisto tuj jezik: v resnici premore celo vrsto izraznih možnosti, da o njegovem čutnem dojemanju sploh ne govorimo. S svojim učinkovitim sluhom in za človeka nepredstavljivo razvitim vohom živi pes pravzaprav v čisto drugem čutnem svetu. Žal nima besed, s katerimi bi nam lahko kaj povedal o vsem, kar zaznava, vendar človeški jezik nadomešča s presenetljivim bogastvom telesnih signalov in njihovih kombinacij: z zvoki, držo telesa, vonji, s pogledom, z ježenjem dlake in še kako.

Sposobnost takšnega živalskega telesnega jezika in drugih načinov izražanja je psu prirojena in z učenjem v svojem leglu in v skupnem življenju s človekom jo še obogati. To se dogaja zelo zares in tista pogosta misel, da sta si pes in njegov gospodar vedno bolj podobna, čisto drži. Ne nanaša se toliko na zunanjost kot na vzajemno in - kdo bi si mislil! - nebesedno razumevanje. Torej smo ljudje sposobni razumeti druga, ne-človeška bitja. Še en dokaz, da jezik, logično mišljenje in raznovrstno znanje ne pomenijo vsega v naših odnosih s svetom in z bitji okrog nas.

KAJ BI MORALI RAZUMETI

V trenutkih domnevne ali resnične nevarnosti je pri psu najpomembnejše pravilo, da ga nikoli ne smemo gledati naravnost, kaj šele s široko izbuljenimi očmi. Po "pasje" namreč to pomeni, da ga bomo zdaj zdaj napadli. Nobenega smisla nima igrati filmskega junaka in poskušati z direktnim strogim pogledom psa prisiliti "na kolena", takšnega ravnanja namreč pes nikoli ne bo razumel. Saj sam grozi ravno na takšen način: nepremično motri nasprotnika, naježi dlako in ušesa dvigne ali postavi pokonci.

Po ušesih in repu na splošno lahko dobro prepoznamo razpoloženje psa - "stisniti rep med noge" celo v našem jeziku ne pomeni nič drugega, kot bati se; če pa pes poleg tega še nagne ušesa nazaj in pri straneh za spoznanje razkrije zobe, se mu ne smemo približati niti za korak več. Takšen pes bo ugriznil iz strahu; brezglavo (in v popolnem brezupu) bo napadel, če boste prestopili kritično razdaljo med njim in vami. Teh stvari se moramo posebej dobro zavedati pri psih čuvajih. Te pogosto vzgajajo - tudi zoper njihovo naravo - k napadalnosti. Posebej jih spravijo ob živce dvignjene roke, se pravi gesta, ki se je nezavedno oprime večina izmed nas, da bi zaščitili obraz. Zbeganega psa čuvaja bodo dvignjene roke samodejno pognale v napad, saj bodo zaradi vzgoje delovale kot ukaz.

Če pes laja, to še ni nujno znak, da bo napadel. Najprej moramo vedeti, da pri nekaterih pasmah pogosto lajanje izvira iz njihove prvotne naloge, je torej privzgojeno (pri špicih, mnogih terierjih, jazbečarjih). Z lajanjem pa pes lahko izraža tudi veselje do življenja, recimo tedaj, ko gre Floki končno lahko na sprehod.

Tudi ko pes skoči v nas, ponavadi nima hudih namenov. Večinoma hoče le povedati, da se lepo ima, da bi se rad igral... Taka "govorica" res utegne biti za človeka precej neprijetna, še posebej, če izgubimo ravnotežje, vendar... kako pa naj pes ve, da njegovi kremplji in šape ne vplivajo najbolj ugodno na čistost in urejenost naših oblačil? Se pač ne more prestaviti v (duhovno višjo) človeško sfero.

Kadar pes nekaj zasliši, z zanimanjem nagne glavo na stran, pozorno voha in premika smrček. Ko preverja izločke drugih psov, iz njih prepoznava spol, starost, morda celo velikost drugih kosmatincev. Tedaj živi v svetu vonjev, o katerem mi ničesar ne vemo. Kadar mu je vroče in sope s povešenim jezikom, ga v nobenem primeru ne žeja po naši krvi, ampak se na tak način samo hladi. Če ga kaj boli, ukrivi hrbet; če ga muči lakota, povesi glavo in žalostno gleda - kako drugače kot z jezikom telesa naj nam pove takšne pomembne stvari, ko vendar ne zna govoriti?

Človekova lastnost je, da vse vidi z lastnega, "homocentričnega" stališča. Moramo pa se vsaj malo potruditi in pomagati živali, da nam bo lažje povedala, kar hoče. Pes je biološko gledano res "pod" nami, vendar nam je v marsikaterem pogledu neprecenljiv prijatelj, ki mu je vredno prisluhniti.