Händlova glasba je dobro poznana in razmeroma pogosto izvajana, zelo redko pa na koncertnih sporedih najdemo dela njegovih angleških sodobnikov in naslednikov, kot so Arne, Avison, Greene in Boyce. Thomas Arne se je uveljavil predvsem kot avtor glasbe za gledališče in januarska matineja se bo začela z uverturo k njegovi operi Parisova sodba. Charles Avison je danes najbolj znan po orkestrskih priredbah temperamentnih čembalskih sonat Domenica Scarlattija. Iz kratkih Scarlattijevih stavkov je ustvaril sijajne concerte grosse za godala. Na sporedu bodo tudi suita s solistično trobento iz priložnostne ode Henryja Purcella, orkestrska uvertura Mauricea Greena in simfonija njegovega učenca Williama Boycea, ki ob Händlu in Arnu velja za največjega angleškega skladatelja 18. stoletja. Cikel dvanajstih concertov grossov op. 6 ima drugačno zgodovino kakor Händlove druge objavljene zbirke. Händel je skladbe napisal septembra in oktobra 1739 v svoji hiši v Londonu in, drugače kakor pri svojih drugih zbirkah, skrbno načrtoval zasnovo celotnega cikla. Verjetno se je poskušal približati najslavnejšim concertom grossom vseh časov, koncertom Arcangela Corellija, ki so prav tako izšli kot skladateljev op. 6. |