Zmagovalec večernice 2001 je Matjaž Pikalo

Že šesto leto zapored je potekal izbor najboljšega dela med mladinsko in otroško literaturo, ki je izšla v preteklem letu pri eni izmed slovenskih ali zamejskih založb. Nagrado, imenovano večernica, podeljuje Večer.

Prva večernica je bila podeljena leta 1997 Tonetu Pavčku za Majnice - Fulaste pesmi. Naslednja dobitnica večernice je bila Desa Muck z delom Lažniva Suzi. Leta 1999 ji je sledila Janja Vidmar s knjigo Princeska z napako, leta 2000 pa je večernica pripadla Polonci Kovač za delo Kaja in njena družina. Lanski prejemnik večernice je bil Feri Lainšček z Mislicami.

Letos so žirijo sestavljali Igor Saksida, predsednik, Slavko Pregl, Marjana Kobe, Darja Lavrenčič Vrabec in Melita Forstnerič Hajnšek. Izmed 55 avtorjev, ki so letos kandidirali, so najprej izbrali pet enakovrednih finalistov. To so bili Marjan Tomšič (Martova velika junaštva), Matjaž Pikalo (Luža), Andrej Makuc (Oči), Desa Muck (Anica in zajček) ter Bina Štampe Žmavc (Ukradene sanje).

Danes se je žirija sestala zadnjič in izbrala avtorja, ki prejme večernico za leto 2001. To je Matjaž Pikalo s knjigo Luža.

Žirija je svojo odločitev utemeljila takole:

Pikalov Luža, deček Ran, obiskuje waldorfski vrtec; iz simpatičnih srečevanj med njim ter pravili vrtca in običajnega sveta nastaja prvoosebna pripoved, ki je igriva, prepričljiva in najmočnejša predvsem v avtentični dikciji šestletnika. Njegovemu miselnemu svetu in jezikovnim zmožnostim avtor prilagaja skladenjske vzorce ter izbor besed, med katerimi so nekatere tudi tabujske in ki brez dlake na jeziku poimenujejo tisto, o čemer mladinska književnost največkrat molči. Pikalova izpeljava pripovedi je dosledna in nikjer ne odstopa od koncepta, inovativna je tudi tematsko, saj si je avtor drznil vplesti v dogajanje nekatere "banalne" situacije: brisanje ritke na stranišču ali lulanje v "poznejših" letih ...

Izvrstno, subtilno je oblikoval pripoved nenavadnega, netipičnega dečka, ki dobi meso in sladkarije samo pri babici, ki se ne igra z orožjem in pozna jogo ... Luža pravi: "Mi moramo jest veliko fižola, ker ne jemo mesa od mrtvih živali. Samo potem kar naprej prdimo ... Za poslastico je bil piškot brez sladkorja, iz rjave moke, ker ne smemo jesti bele moke v mojem vrtcu"... Pikalo tako duhovito z minimalnimi sredstvi skozi otroške oči upoveduje newageovski življenjski slog, kar je tematski novum v slovenski literaturi za otroke, pri tem pa je popolnoma nepretenciozen in z bralcem ne koketira z na cenen način. Dečku je svet, ki ga doživlja, neznanka, ne razume ga v celoti - kljub temu, da nas prepričuje o svoji vsevednosti in odraslosti. Tako je Pikalova zgodba tudi svojevrsten, a prav nič tendenciozen portret sodobnega sveta odraslih, ki jim avtor namenja humorne bodice zgolj posredno ter brez sleherne opozicije med naivnim otroštvom in odraslostjo. Luža namreč odrašča v posebnem, netipičnem, pa hkrati zelo sodobnem okolju in se v pripovedi pravzaprav poslavlja od otroškosti in divje, nebrzdane domišljije. Zato je knjiga Luža naslovniško univerzalna: naslovni junak je zaradi sporočilnosti, ki izhaja iz razmerja med njim in ostalimi osebami, veliko več kot le simpatični deček: pripisati mu je namreč mogoče nekakšno neodvisnost mišljenja in vrednotenja sveta, zapredenega v bolj ali manj smiselna pravila. Prepričljiva psihologizacija je poleg bleščeče izpeljanega pripovednega loka in slogovne čvrstosti in doslednosti prav tako odlika tega dela: "Ni važno, koliko je številka vesolja, ampak da se imamo radi, če veš. Konec je konec ... Tako konča Luževo zgodbo Pikalo. Izvirno, odlično zgrajeno in izpeljano zgodbo duhovito nadgrajujejo ilustracije Marjana Mančka v stilu preproste otroške risbe.