Voda in izzivi vzdržnega razvoja v Sloveniji in v svetu

Svetovni dan voda, 22. marec 2020

Vsako leto 22. marca obeležimo svetovni dan voda. Voda je nenadomestljiv vir življenja, a vendar povzroča tudi škodo in se moramo pred njo varovati (poplave).

Navedimo najprej nekaj dejstev:

· Septembra 2019 je začela z delom prenovljena Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, v okviru katere deluje nov Nacionalni odbor za medvladni hidrološki program (IHP) UNESCO. IHP UNESCO od novembra 2019 nadaljuje delo Mednarodnega hidrološkega programa UNESCO, v katerem zelo uspešno desetletja sodelujejo slovenski strokovnjaki.

· Področje voda nujno zahteva preplet znanosti/raziskav in izobraževanja, kot se odvijajo v okviru Medvladnega hidrološkega programa UNESCO.

· Raven znanja slovenske hidrološke znanosti je ustrezna, njena mednarodna vpetost pa vidna, kot lahko pokažemo na primeru dela UNESCO katedre za zmanjševanje tveganj ob vodnih ujmah, ki deluje na Univerzi v Ljubljani od leta 2016.

· Vrsta problemov z vodami v Sloveniji se pojavlja, ker se pri njihovem reševanju premalo upošteva znanost in strokovno znanje.

· Na UL FGG poteka edini univerzitetni študijski program s področja inženirskih in naravoslovnih znanj o vodah, program Vodarstvo in okoljsko inženirstvo.

Izjave treh strokovnjakov na področju hidrologije (znanosti o vodi) in politike ravnanja z vodami - red. prof. dr. Matjaža Mikoša, upok. prof. dr. Mitje Brillyja, doc. dr. Andreja Kryžanowskega:

Red. prof. dr. Matjaž Mikoš, član Slovenske nacionalne komisije za UNESCO, predsednik Nacionalnega odbora za Medvladni hidrološki program (IHP) UNESCO, predstojnik UNESCO katedre za zmanjševanje tveganj ob vodnih ujmah in podpredsednik Inženirske akademije Slovenije (IAS), dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani

Voda je kot vir življenja nenadomestljiva snov. A voda omogoča več kot to, saj daje smisel človekovemu življenju, ne le preživetju. Človek je miselno in socialno bitje, ustvarja in dela. Gospodarska dejavnost vrste področij dela človeka je odvisna od dostopa do vodnih virov, ne samo preskrba s pitno vodo ali oskrba z vodo za namakanje v poljedelstvu, temveč tudi zagotavljanje vodnih virov za transport, energijo, turizem, in seveda naravo.

Kroženje vode v naravi je izredno dinamično in tako se razpoložljive količine vode ves čas spreminjajo. Težave se pojavijo, ko je vode premalo in govorimo o različnih sušah, ko je vode preveč, nas prizadenejo tajfuni in poplave. Govorimo o škodljivem delovanju voda.

21. stoletje prinaša v ospredje trojček hrana - voda - energija. Prostor imamo, to je Zemlja. Če se obrnemo najprej k hrani. Človeštvo se hitro povečuje in bo doseglo najverjetneje 10 milijard prebivalcev Zemlje. Na eni strani imamo presežke hrane, na drugi strani lakoto in revščino. Cilji trajnostnega razvoja Agende 2030 Združenih narodov so močno povezani s prej omenjenim trojčkom, kjer kot hidrologi vidimo vodo kot nenadomestljiv vir življenja seveda v ospredju.

Vsakoletna poročila Združenih narodov o razvoju svetovnih voda (https://www.unwater.org/publication_categories/world-water-development-report/) povedo, da je preko treh četrtin delovnih mest tako ali drugače odvisnih in povezanih z vodami. Ocenjujemo, da je na skoraj četrtini zemeljskega kopnega prisotno močno pomanjkanje vode in da v teh območjih prebiva več kot tretjina svetovnega prebivalstva. Njihov razvoj tako pogosto temelji na izčrpavanju sicer obnovljivih vodnih virov. Posledica je seveda degradacija celotnih ekosistemov. Pomemben porabnik vode je kmetijstvo, čeprav seveda ne edini. Okoli 70 % porabe sladkih voda se uporabi za namakanje za zagotavljanje rastlinske proizvodnje. Namakalne površine obsega na svetu okoli 18 % kmetijskih površin, a zagotavljajo okoli 40 % svetovne proizvodnje hrane. Ocenjujemo, da okoli 40 % vode za namakanje posega v trajne zaloge podzemnih voda ali ekološke pretoke.

21. stoletje zahteva odmik od starih praks na področju upravljanja z vodami, ko smo v preteklosti vodi jemali prostor zaradi izsuševanja mokrišč, večanja kmetijske proizvodnje in urbanizacije. Sodelovanje javnosti je nujno, dialog mora temeljiti na dejstvih in znanju vseh udeleženih in ne na namišljenih izhodiščih in predsodkih.

Skregan z logiko koriščenja lastnih obnovljivih virov je tudi pravkar sprejeti Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Slovenije (NEPN 2020), kjer pripravljavci menijo, da vodna energija zaradi mnenja nekaterih lokalnih skupnosti, splošne javnosti in dela nevladnega sektorja ni več okoljsko sprejemljiva in bi njeno rabo morali opustiti. Bomo elektriko iz vprašljivih (neobnovljivih) virov kupovali na svetovnem trgu za vsakokratno nepredvidljivo ceno? Vsaka država za zagotovitev lastne suverenosti (za Slovenijo velja: kljub članstvu v Evropski uniji) vlaga v samopreskrbo, najprej s človeškimi viri (staranje prebivalstva, rodnost, izobrazba prebivalstva, konkurenčnost gospodarstva) in nato oskrbo z energijo, vodo in hrano.

Visoko organizirana post-industrijska družba 21. stoletja ni več pripravljena trpeti teh tveganj, ki jih podnebne spremembe še dodatno povečujejo. Postavlja se vprašanje, kako naprej, odgovor ponujajo mednarodne zaveze, kot so Pariški dogovor o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, Agenda 2030 o trajnostnem razvoju (https://sustainabledevelopment.un.org/) in Sendajski okvir za zmanjševanje tveganj ob nesrečah 2015-2030 (https://www.undrr.org/publication/sendai-framework-disaster-risk-reduction-2015-2030).

Svoj doprinos k naporom že desetletja daje Mednarodni hidrološki program UNESCO (https://en.unesco.org/themes/water-security/hydrology). Novembra 2019 se je preimenoval v Medvladni hidrološki program IHP in se namerava mnogo bolj kot do sedaj iz območja hidrološke znanosti in raziskav usmeriti v usmerjanje politike do voda, v vodno diplomacijo, kakor tudi v smer zagotavljanja vzdržnega razvoja z znanjem in izobraževanjem o vodi.

Upok. prof. dr. Mitja Brilly, dolgoletni predsednik Nacionalnega odbora za Mednarodni hidrološki program UNESCO in član Biroja IHP v Parizu, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani

Glede na njen pomen moramo vodo upoštevati kot javno dobrino v vseh njenih pojavnih oblikah. To pomeni, da za vodo skrbijo mednarodne ustanove, ki zagotavljajo urejanje preko mejnih vplivov (vodna diplomacija) in zagotavljajo globalni pristop oziroma dimenzijo problema politike do voda, preko nacionalne, regionalne ravni do vsakega odgovornega posameznika (aktivni državljan).

Vsak mora v medsebojni povezavi opraviti svoje naloge pri tem. Iz omenjenega sledi, da mora biti odločanje javno in demokratično na vseh ravneh. Pri tem morajo biti prisotne različne oblike neposrednega demokratičnega odločanja od referenduma do zbora uporabnikov pri upravljanju z objekti vodne infrastrukture.

Urejanje voda zahteva dolgoročno trajnostno delovanje in spoštovanje osnovnih principov delovanja organizirane družbe. Trenutno imamo največ težav zaradi delovanja prostočasovnih dejavnosti na vodah, ki pa so izredno pestre, od plavanja, plovbe, različnih vrst čolnarjenja, ribištva, ljubiteljstva ptic, sprehoda, opazovanja narave in podobno. Ljubiteljsko opazovanje narave se je spremenilo v sorazmerno močno populistično gibanje, ki nasprotuje kakršnim koli posegom na vodah. Kot primer navedimo nove hidroenergetske objekte ali objekte za preskrbo s pitno vodo slovenske obale. V katero smer zaviti? Sodoben razvoj tehnologije čiščenja voda nam že omogoča, da iz onesnažene vode izločimo onesnaženje in dobimo ponovno pitno vodo za uporabo. Desalinizacija je dosegla cenovno vrednost primerljivo stroškom rabe drugih virov vode, kakor tudi odvzem vode iz zraka.

Vpliv posegov je dolgoročen, kakor tudi njihovo izvajanje. Zelo malo lahko naredimo čez noč. Planirani ukrepi se izvajajo tudi desetletja, pa še niso dokončani. Vse skupaj zahteva interdisciplinarni pristop in ustrezno znanje. Interdisciplinarni pristop zahteva ne samo sodelovanja med različnimi znanstvenimi in strokovnimi disciplinami, temveč tudi med različnimi gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi. Poplave so namreč v večji meri posledica neustreznega prostorskega planiranja, podobno lahko rečemo tudi za pomanjkanje vode. Govorimo o pomanjkanju finančnih sredstev za urejanje in upravljanje voda ali vlaganje v vodno infrastrukturo. Vprašajmo se, kolikšna je dejanska vrednost nepremičnine brez vode.

Hidrološki krog povezuje vodo in nanj vplivajo različne dejavnosti na vodah, ki so nujno podvržene socialnemu dialogu in zahtevam vzdržnega razvoja, kar zahteva celostno obravnavo pri izvajanju politike voda, zasnovano na dolgoročnih, srednjeročnih in kratkoročnih načrtih.

Združeni narodi (ZN) so pripravili vrsto poročil z obravnavo in priporočili ukrepanje na področju voda. Trenutno so v veljavi cilji trajnostnega razvoja Agende 2030. Če bi dosledno upoštevali priporočila prve konference o vodah ZN iz leta 1977 (Mar del Plata), bi bili ti cilji glede voda že doseženi. Nekaj je pri tem šlo narobe in vprašanje je, ali vemo kaj in kje.

V pripravi je dokument za usmeritev nove faze sedaj Medvladnega hidrološkega programa, kjer umanjkajo strateški (dolgoročni) dokumenti in kakovostna analiza iztekajočega se 8. programa. Poudarek je na razvoju sodobnih informacijskih tehnologij pri trajnostnem upravljanju z vodnimi viri, učenju in razvoju znanosti o vodi. Tu imamo dolgo tradicijo na Univerzi v Ljubljani pri vzdrževanju eksperimentalnih porečij in razvoju prosto dostopnih virov izobraževanja.

V vmesnem obdobju je nastala vrsta dokumentov, kot so poročila WWDR (Svetovno poročilo o razvoju na področju voda) in zaključki različnih kongresov in konferenc, posvečenih vodi. Vprašanje je, na katerih dokumentih gradimo načrt IX IHP. Ali so cilji predhodnih osmih programov doseženi in kje nam je spodletelo? Ali ima IHP UNESCO, ostale agencije ZN in posamezne države strateške dokumente, dolgoročne plane in kratkoročne cilje na področju urejanja voda? Na 28 konferenci držav porečja reke Donave smo znanstveniki ugotovili, da se število hidroloških postaj v porečju zmanjšuje, in pozvali vlade, da ta trend obrnejo, sicer ne bomo imeli podatkov na osnovi katerih bi v bodoče ocenjevali antropogene vplive in vplive podnebnih sprememb na vode. Za uspešno delovanje so nujni dolgoročni, srednjeročni in kratkoročni načrti, zasnovani na relevantnih podatkih, zbranih s pomočjo sodobnih informacijskih tehnologij, ter ustreznem znanju za njihovo izdelavo in izvajanje. Omenjeno delo v Sloveniji izvajajo vodarski strokovnjaki, zaposleni na Inštitut za vode RS, Direkciji za vode RS, izvajalskih firmah in drugih ustanovah.

doc. dr. Andrej Kryžanowski, predsednik Zveze društev inženirjev in tehnikov Slovenije, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani

Slovenija je po vodnem bogastvu s 17.000 m3 letnega volumna na prebivalca v samem vrhu evropskih držav, takoj za Švico in Norveško. Dejansko pa izkoristimo le približno en odstotek razpoložljive vode. Trenutno imamo v Sloveniji okoli 70 zadrževalnikov s skupno kapaciteto 280 milijonov m3, kar predstavlja manj kot en odstotek letne razpoložljive vode, in s tem se Slovenija uvršča na sam rep evropskih držav. Kljub velikemu vodnemu bogastvu pa obstajajo v Sloveniji regije, kjer se srečujemo tudi s pomanjkanjem vode, predvsem v poletnem obdobju. Vse pogosteje pa se srečujemo s pojavom hidroloških ekstremov: izmenjava sušnih in poplavnih dogodkov je pri tem postala že skoraj stalnica. Spremembe podnebnih dejavnikov vplivajo tudi na politiko upravljanja z vodotoki, ki sedaj temelji na ohranjanju zatečenih razmer. Na letni ravni v Sloveniji v prihodnjih desetletjih ne pričakujem izrazitih sprememb količine padavin, so pa pričakovane izrazite spremembe količin v poletnem obdobju s problemom nizkih pretokov in kmetijske suše. V novonastalih okoliščinah bomo morali tako vse večjo pozornost usmerjati v zadrževanje in akumuliranje vodnih količin, s čimer lahko najbolj učinkovito uravnavamo hidrološka nihanja in zmanjšujemo škodo zaradi sprememb režima odtoka.

Prevladujoči namen gradnje pregrad in akumulacij v svetu predstavlja: namakanje, oskrba s pitno vodo in poplavna varnost - skupni delež 70 % vseh objektov na svetu, 20 % je deleža hidroenergije in preostanek druge rabe. V Slovenij sta prevladujoča namena gradnje pregrad poplavna varnost (54 %) in hidro energetika (37 %). Na splošno pri nas ni pravega posluha za zadrževanje vode na vodo deficitarnih območjih jugozahodne in vzhodne Slovenije za potrebe oskrbe s pitno vodo in namakanje, kjer so negativni vplivi klimatskih sprememb že zaznavni in je že zaznaven primanjkljaj vodnih količin, ki se bo v prihodnosti samo še povečeval. Na teh območjih oskrba z vodo samo z obstoječimi vodnimi viri, brez izgradnje akumulacij, ne bo mogoča.

Najpogostejši zadržek pri gradnji pregrad je vpliv na okolje, ki je praviloma opredeljen kot uničujoč poseg v prostor z nepovratnimi posledicami za okolje in prostor. Umestitev pregrad v prostor predstavlja velik vpliv na zatečeno stanje v okolju, nikakor pa ne moremo obravnavati teh vplivov kot nepovratne vplive na okolje, ker se z izgradnjo akumulacije vzpostavi neko novo stanje v prostoru, ki lahko predstavlja novo dodano vrednost v okolju in prostoru. Na večini pregrad in akumulacij v Sloveniji (78 %) so se tudi po izgradnji ohranile ugodne razmere za številne življenjske združbe, ali pa so bile prav z izgradnjo ustvarjene razmere za poselitev območja. Od 70 evidentiranih objektov samo 17 objektov ni uvrščeno v sezname območij posebnega naravovarstvenega pomena (Natura, ekološko pomembno območje, naravna vrednota) - od 25 hidroenergetskih objektov je 23 uvrščenih v območja posebnega naravovarstvenega pomena.

Pri načrtovanju hidroelektrarn na Savi smo že pred več kot 20 leti privzeli izhodišče, da pregrade niso namenjene zgolj enonamenski rabi, temveč morajo predstavljati dodano vrednost za vse uporabnike v prostoru. Koncept načrtovanja je temeljil na tem, da je prioriteta urejanje vodnega režima in da so druge rabe temu podrejene. Skladno s tem konceptom je bila načrtovana veriga hidroelektrarn na spodnji Savi, ki je v prvi vrsti še vedno največji realizirani vodnogospodarski projekt v državi. Z zagotovitvijo poplavne varnosti in urejanja vodnega režima na odseku med Zidanim Mostom in Mokricami energetska izraba pomeni v tem primeru dodano vrednost, ki se preko koncesnin vrača nazaj v regijo za namen urejanja infrastrukturnih projektov.

Tak pristop bi lahko uporabili tudi pri gradnji hidroelektrarn na Muri, ki ima zaradi izgradnje elektrarn v Avstriji močno degradiran rečni režim. V zadnjih letih ugotavljamo, da se zaradi prekinitve transporta sedimentov rečna struga na mejni Muri izrazito poglablja in je že ogrožena podtalnica na Konjiško-Apaškem polju. Študije so pokazale, da je samo z zajezitvijo Mure možno te procese umiliti in zagotoviti ustrezno bogatenje podtalnice v zaledju. Če se pri tem izkaže kot ekonomična tudi energetska izraba, je to treba nepristransko tudi preučiti. Ta koncept je očitno sprejemljiv na avstrijski strani taistega vodotoka, kjer v mestu Gradec trenutno gradijo elektrarno, ki jo promovirajo kot obnovljivi vodni vir. Ta bo oskrboval 20.000 gospodinjstev z zeleno, ekološko energijo, zagotovil 1.800 delovnih mest (pametna mesta), predstavljal doživetje za prebivalstvo, prispeval k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in k zmanjšanju odvisnosti od uvoza energije.

Kot zadnji primer smotrnosti gradnje zadrževalnikov je problem zagotavljanja pitne vode na območju Slovenske Istre. Kot najustreznejši vodni vir je bila predlagana akumulacija v kraškem zaledju, ki pa zaradi najrazličnejših razlogov ni bila nikoli realizirana. V preteklosti je bila oskrba s pitno vodo za okoli 100.000 uporabnikov v regiji že resno ogrožena. Izdatnost vodnega vira Rižana se zmanjšuje. Če je v 150-letnem opazovanem obdobju bilo 25 % let s primanjkljajem izdatnosti, se je v zadnjih 50 letih ta delež povečal na 60 % in v zadnjih 20 letih na 90 %. To pomeni, da bo v prihodnje pomanjkanje vode stalnica, ki ogroža kvaliteto življenja prebivalstva in možnosti gospodarskega razvoja regije. Vse analize kažejo na to, da je edina dolgoročna rešitev za oskrbo s pitno vodo v regiji izgradnja vodne akumulacije. Hkrati pa bo treba začeti razmišljati tudi o načrtovanju namenskih zadrževalnikov za namakanje, zaradi zmanjševanja izdatnosti vodotokov v regiji v poletnem obdobju.