Kompenzacija, Asignacija in Cesija

Podjetja in podjetniki (v nadaljevanju podjetja) se, predvsem v zadnjem času, zaradi plačilne nediscipline in pomanjkanja likvidnostnih sredstev, večkrat poslužujejo poravnav v drugih oblikah, kot so kompenzacija, asignacija in cesija. Podlage za vse tri naštete najdemo v Obligacijskem Zakoniku (OZ) in v nadaljevanju povzemamo bistvene značilnosti vsake od njih.

O kompenzaciji (pobotu) govorimo takrat, ko se izjavi (le) ena stranka drugi, da pobota zapadlo terjatev (ali obveznost), ki jo izkazuje napram drugi stranki. Torej, podjetje A izkazuje dolg do podjetja B in podjetje B izkazuje dolg do podjetja A. Tudi, če dolžnik noče podpisati predloga kompenzacije, je nastal pobot in vzajemne terjatve in obveznosti prenehajo (se pobotajo). V Sloveniji poznamo tudi večstranski obvezni pobot, ki so ga podjetja dolžna izpolnjevati preko AJPES-a. Pri verižni kompenzaciji ne govorimo o pobotu kot takšnemu, saj ni izpolnjena vzajemnost. Pri tovrstni poravnavi gre za povezavo med udeleženci, ki so v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi in nastopi šele, ko je potrjena (podpisana) s strani vseh udeležencev. (podlaga OZ od 311. člena do 370. člena)

Asignacija (nakazilo) nastane, kadar ena oseba pooblašča drugo osebe, da na njen račun izpolni nekaj tretji osebi, tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Srečamo se s tremi termini:

· nakazovalec (asignant) A

· nakazanec (asignat) B

· prejemnik nakazila (asignatar) C

Asignacija je izpolnjena s podpisi vseh treh vpletenih in z nakazilom podjetja B, podjetju C. Po zakonu se predvidevajo tudi odprave nestrinjanja, vendar se v običajni poslovni praksi ne dogajajo, saj se vpletene stranke v naprej dogovorijo o pogojih nakazila. Seveda mora obstajati med posameznimi pogodbenimi strankami pravno razmerje, sicer je asignacija nična. (podlaga OZ od 1035. člena do 1058. člena)

Odstop terjatve s pogodba ali cesija je oblika poravnave terjatev, kjer upnik s pogodbo prenese svojo terjatev na nekoga tretjega. V kolikor je upnik dogovorjen z dolžnikom, da se terjatev ne sme prenesti, potem takšna pogodba nima pravnega učinka. S tovrstno pogodbo preidejo na prevzemnika vse stranske pravice, ki izhajajo iz predmetne terjatve. Za prenos terjatve ni potrebno pridobiti privolitev dolžnika, vendar pa ga je potrebno o tem obvestiti. Poznamo še posebne primere odstopa terjatev in sicer:

· Odstop namesto izpolnitve ali v izterjavo ter

· Odstop v zavarovanje (podlaga OZ od 417. člena do 426. člena)

V praksi so pogosti tudi odkupi terjatev, kjer prevzemnik terjatve poravna (prvotnemu) upniku določeno višino (glavnice) dolga, razliko pa zadrži za stroške (seveda izda tudi račun za te storitve).

Faktoring je finančni posel, pri katerem finančna institucija odkupi terjatve svoje stranke. Omogoča olajšano finančno načrtovanje in pomaga pri ohranjanju likvidnosti podjetja, na žalost pa to predstavlja dodaten strošek podjetju (upniku), ponavadi v višini 2-3% celotne vrednosti terjatev do kupcev.

Pripravila Sabina Dimnik, Data d.o.o.

http://data.si/blog/2013/09/06/kompenzacija-asignacija-in-cesija/