Odgovor FIDES-a na dopis ministrstva za zdravje direktorjem zdravstvenih zavodov

Ljubljana, 26. februarja - Sindikat FIDES je bil obveščen o dopisu Ministrstva za zdravje (MZ) direktorjem zdravstvenih zavodov, v katerem pojasnjuje svoja stališča do FIDESovih obrazcev soglasij za podaljšano nepretrgano delo, nadurno delo in nočno ter nadurno delo za starejše zdravnike. Ministrstvo ocenjuje, da je FIDES dal napačna navodila, saj obrazci vsebujejo tudi določilo o plačilu dežurstva, ki je bodisi urejeno v obstoječih zakonih bodisi se ga uredi v kolektivni pogodbi. FIDES naj bi tudi napačno razumel, da je zdravnik lahko prisoten na delovnem mestu največ 10 ur na dan, saj 41.d člen dovoljuje prisotnost na delovnem mestu brez soglasja največ 16 ur. Nadurno delo naj bi lahko trajalo največ 15 oz. 25 ur tedensko in ga s soglasjem ni mogoče podaljšati. Ministrstvo tudi nasprotuje, da bi bili obrazci delni (t.j. da se individualno opredeli število ur v dežurstvu), saj bo to povzročalo le dodatne težave pri organizaciji dela.

Uvodoma se FIDES sprašuje, kakšna je sploh pravna narava obravnavanega dopisa MZ. Dopis ne more šteti kot obvezna razlaga Zakona o zdravniški službi, saj MZ za to nima ne ustavnih ne zakonskih pooblastil. Tako je lahko dopis kvečjemu stališče MZ, ki vsaj zdravnikov kot delojemalcev ne more zavezovati. Vprašljivo je tudi dajanje navodil neposredno direktorjem zdravstvenih zavodov. Po 30. členu Zakona o zavodih je namreč za dajanje predlogov in mnenj o posameznih vprašanjih pristojen svet zavoda in ne neposredno ustanovitelj (v tem primeru Republika Slovenija ali lokalna skupnost). Vsekakor pa tudi v smislu navodil direktorjem to ne more biti obvezna razlaga zakona in ni v ničemer merodajna za presojanje zakonitosti ravnanja posameznega direktorja. Praviloma imajo vsi direktorji zavodov ustrezno usposobljeno pravno službo, da ne govorimo o tem, da si lahko priskrbijo tudi dodatno pomoč pravnih strokovnjakov. Zato nekakšna pravna pomoč MZ ni ne potrebna ne ustavno dopustna. Še posebej pa je FIDES zaskrbljen zaradi arogantnega poseganja MZ kot organa države v pristojnosti lokalnih skupnosti, ki bi lahko zavodom, katerih ustanovitelj je lokalna skupnost, dajala samostojna navodila o organizaciji službe skladno z zakonom.

Ne vidimo razloga, zakaj MZ v dopisu direktorjem polemizira s problematiko sklenitve nove ali spremembo obstoječe Kolektivne pogodbe. Ne zavodi ne njihovi direktorji niso stranke kolektivne pogodbe in tudi ne morejo vplivati na to, kaj se bo s kolektivno pogodbo dogajalo. Če ima glede tega MZ kakšne predloge, naj jih naslovi na stranke kolektivne pogodbe neposredno. Tega formalno še ni storilo; pozivi so bili le prek medijev, česar pa FIDES ne more razumeti kot formalen predlog za pogajanja oz. nadaljevanje pogajanj o kolektivni pogodbi. O tem, kaj se ureja s kolektivno pogodbo in kaj ne, pa so verjetno dovolj poučene pravne službe zavodov in ne vidimo razloga, zakaj bi jih MZ o tem moralo dodatno poučevati. Če pa med sindikatom in zavodom obstaja spor glede razlag ali pravne narave kolektivne pogodbe, so za rešitev pristojni organi za mirno reševanje sporov oz. sodišča in nikakor ne MZ.

Razen teh povsem formalnih pripomb na dopis MZ ima FIDES še vrsto vsebinskih.

MZ je spregledalo, da obrazci soglasij sploh ne normirajo plačil dežurstev. Tudi podpisani obrazci zavodov namreč tako dolgo ne zavezujejo, dokler zdravnika ne razpišejo za delo več, kot je to možno brez soglasja zdravnika. Če zavod pogojev ne sprejema, soglasje pač nima pravnega učinka. Seveda pa je logično, da v tem primeru zavod ne sme preseči maksimuma zdravnikove prisotnosti na delovnem mestu brez soglasja. FIDES je presenečen nad kritiko obrazcev v delu, v katerem je predvideno, da bi lahko zdravnik omejil število ur podaljšanega nepretrganega ali nadurnega dela. Namen soglasij je namreč prav ta, da lahko zdravnik sam oceni, koliko dodatnih obremenitev še zmore. Ocenjujemo, da bo zahteva MZ po obrazcih "vse ali nič" prispevala k temu, da se bo manj zdravnikov odločilo za podpisovanje soglasij, saj jih ne bodo podpisali vsi tisti zdravniki, ki bi soglašali z nekaj več nepretrganega ali nadurnega dela, vendar manj kot 32 ur.

MZ se v svojih opredelitvah oddaljuje od novega koncepta delovnopravne zakonodaje nazaj v preteklost. Medtem ko novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) nedvoumno uvaja pogodbeni odnos med delodajalcem in delojemalcem ter posledično individualizacijo delovnih razmerij (zlasti kjer kolektivna pogodba ne ponuja zadovoljivih rešitev), se MZ še naprej zavzema za "puhle" individualne obrazce in pogodbe o zaposlitvi, v katerih naj bi bilo smiselno zapisano le to, da delojemalec prenaša odločanje o vseh svojih pravicah na delodajalca. Trditev MZ, da je glede dežurstev vse določeno v zakonih oz. kolektivnih pogodbah, je v popolnem nasprotju z osnovnimi načeli prava, iz katerih jasno izhaja, da noben pravni inštitut ne more normirati prav vseh vprašanj, do katerih lahko pride v posamezni življenjski situaciji. Omenjena trditev nas zlasti skrbi, ker MZ (spričo opisane nerešljivosti vseh vprašanj v višjih aktih) v resnici v njej skriva opredelitev, da so vse dodatne podrobnosti delovnih razmerij, ki niso urejene v zakonu ali KP, v pristojnosti delodajalca. To pa pomeni hudo poseganje v pravice zdravnikov iz delovnega razmerja glede na ureditev ZDR, po kateri se podrobnosti ne urejajo z internimi akti delodajalca, marveč s pogodbo o zaposlitvi.

Zdravnik kot pogodbeni partner delodajalca lahko poda kakršenkoli predlog delodajalcu v zvezi z zaposlitvijo. Stvar delodajalca (in ne Ministrstva za zdravje!) pa je, ali bo pogoje sprejel ali ne. MZ se, zavračajoč FIDESove obrazce soglasij, sklicuje na to, da takšni obrazci ne bi bili skladni s kolektivno pogodbo. Takšnega stališča ne sprejemamo, saj ima prav MZ mandat, da se pogaja glede spremembe kolektivne pogodbe. Če torej meni, da soglasja zdravnikov potrebuje, hkrati pa jih ne more sprejeti zaradi omejitev v kolektivni pogodbi, ima povsem legitimno možnost, da ostalim strankam kolektivne pogodbe predlaga njeno spremembo. In velika verjetnost obstaja, da bi lahko v tem delu koletkivno pogodbo hitro dopolnili, saj se po naših informacijah s tem poleg FIDESa strinja tudi Zdravniška zbornica Slovenije. Kolektivna pogodba ni akt, na katerega MZ ne bi imelo nobenega vpliva in ki bi lahko služila kot izgovor za to, da neke zahteve bolj obremenjenih zdravnikov ne more sprejeti. MZ se torej glede nemožnosti dodatnega plačila spreneveda: dodatno plačilo ni nemožno zaradi kolektivne pogodbe, ampak zaradi nepripravljenosti MZ ali vlade, da bi odobrilo dodatna sredstva za dodatno uvedene obremenitve. S tem je citirani dopis MZ direktorjem le manever, s katerim MZ želi zdravnikom naložiti dodatno obremenitev, ne da bi poskrbelo za ustrezno nagrado. Ponavljamo, da po našem mnenju obstoječa KP za zdravnike in zobozdravnike glede plačila dodatnih obremenitev ni uporabna, saj so bile obremenitve, ki jih je dopuščal zakon ob sklenitvi KP, občutno manjše, kot so obremenitve, ki jih dopušča zakon danes. Tako stranke ob sklenitvi KP niso mogle predvideti plačila za te dodatne obremenitve, saj niso mogle predvideti niti samih dodatnih obremenitev.

Sicer pa FIDES ponavlja že podano mnenje o tem, da MZ (in ne FIDES) napačno razume Zakon o zdravniški službi (ZZdrS). Prehodno obdobje glede nadurnega dela se po izrecnem določilu 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi (ZZdrS-A) nanaša le na 1. odst. 41.b člena ZZdrS, ki uvaja povprečno 8 urno omejitev nadurnega dela. Možnost, da se nadurno delo s soglasjem zdravnika podaljša, je določena v 3. odst. 41.b člena ZZdrS, na katero pa se prehodna določba 11. člena ZZdrS-A ne nanaša, saj, ponavljamo, v oklepaju te prehodne določbe jasno piše, da uvaja le izjemo od splošne določbe 1. odst. 41.b člena, in ne splošno izjemo od celotnega 41.b člena.

Trditev MZ, da FIDES napačno razume 41.d člen ZZdrS, ker da naj bi ta člen dovoljeval največ 16- in ne 10 urno nepretrgano prisotnost na delovnem mestu v okviru enega delovnega dneva, je nesmisel, ki je očiten tudi laiku. S tem namenom dobesedno citiramo 3. odst. 41.d člena ZZdrS: "Zaradi zagotavljanja dežurstva lahko zdravnikov delovni čas traja nepretrgoma največ 32 ur, od tega lahko traja delo v okviru polnega delovnega časa največ 10 ur v enem delovnem dnevu, v dveh zaporednih delovnih dnevih pa največ 16 ur. Za delovni čas, ki nepretrgoma traja več kot 16 ur, je potrebno soglasje zdravnika."

Menimo, da ne more biti bolj jasno, da je nepretrgana 16 urna prisotnost možna v okviru dveh zaporednih delovnih dni, medtem ko lahko znaša prisotnost v enem dnevu največ 10 ur.

Neprestana zatrjevanja ministra za zdravje v javnosti, da novi zakon v resnici uvaja 8 urni delovni dan zdravnika, niso utemljena, saj zakon tega nikjer niti posredno ne omenja.

Ponovno opozarjamo na nevarnost hudega izkoriščanja zdravnikov. Že določba o možnosti nepretrgane prisotnosti na delovnem mestu do 16 ur brez soglasja spominja na zgodovinske podatke o zgodnjekapitalističnem izkoriščanju delavcev v tovarnah iz časov pred uvedbo sodobne delovnopravne zakonodaje. Tukaj pa govorimo o zdravnikih, ki imajo v rokah zdravje in življenja ljudi! Preutrujen zdravnik je verjetno še nevarnejši kot preutrujen pilot ali voznik tovornjaka. Možnost nepretrgane 32 urne prisotnosti na delovnem mestu na podlagi hudo pomanjkljivega in "puhlega" obrazca delodajalskega združenja, pa je bržkone že onkraj meja človeškosti. Še zlasti, ker delodajalskim obrazcem soglasij ni priloženo prav nobeno obvestilo zdravniku, da soglasje podpisuje na lastno odgovornost, da se s tem odpoveduje temeljnim pravicam iz delovnega razmerja, da je podpis prostovoljen in ni pogojen z grožnjo kakršnihkoli sankcij, da je podpis soglasja izključno v dobro delovanja zdravstvenega sistema brez možnosti dodatne nagrade zdravnika in da obrazec sam ni predpisan, tako da bo veljaven tudi drugačen obrazec soglasja.

FIDES poziva vse zdravnike in zobozdravnike, da obrazcev, ki jih je pripravilo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, ne podpisujejo.

Dodatno FIDES protestira proti neprestanim izjavam ali namigovanjem ministra za zdravje, da je dežurstvo v resnici počitek. Tudi laiku, ki ne pozna delovanja zdravstvenega sistema, je jasno, da noben zdravnik v dežurstvu ne spi niti ne počiva. Če pa zdravnik v dežurstvu že zaspi, je to zaradi preutrujenosti, kar bi v družbi, ki ji je mar za zdravje ljudi, moralo pomeniti alarm za vse odgovorne pa tudi za vse uporabnike zdravstvenih storitev.