O-STA

Delovni čas: Delavec ne sme delati več kot 56 ur na teden

Pravica do odmora in pravica do počitka med dvema delovnimi dnevoma je določena z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Ali se lahko polurni odmor razdeli na več delov?

Delavec ima glede na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v osemurnem delovniku pravico do odmora v trajanju 30 minut. Zakon ne določa, da bi moral odmor trajati neprekinjeno 30 minut in se torej lahko izrabi tudi v več delih. Vendar je smiselno, da vsaj del odmora traja dalj časa neprekinjeno, saj je le tako lahko dosežen njegov namen.

V podjetju nimajo odmora, ampak delajo celih osem ur. Jim pripada pravica do odmora?

Delavec, ki dela polni delovni čas, je upravičen do 30 minutnega odmora na dan. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. V primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa, se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

Delavec ima v dnevu pravico do počitka (prosti čas), ki mora nepretrgoma trajati najmanj 12 ur. Prav tako ima delavec poleg dnevnega počitka (12 ur) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico vsaj do 24 urnega nepretrganega počitka.

V primeru, da delavec dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Če na primer dela štiri ure dnevno, ima pravico do petnajstminutnega odmora.

Preberite tudi Pravica do odmora nekaterim zaposlenim ne pripada.

Kaj storiti, ko delodajalec kljub opozorilom ne spoštuje delovnega časa oz. prerazporeditve delovne časa in zahteva, da delavci delajo vsak dan po 11 ur ali več, vključno s sobotami in nedeljami?

Delavec in delodajalec sta dolžna spoštovani veljavne delovnopravne predpise (zakone, kolektivne pogodbe, splošne akte delodajalca) ter pogodbo zaposlitvi, v kateri sta uredila medsebojne pravice in obveznosti.

Kako je po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) urejen delovni čas?

Delovni čas je vsak čas, ko delavec dela, ko je torej na razpolago delodajalcu. V tem času delodajalec delavcu lahko nalaga različne naloge. V delovni čas se šteje tudi čas odmora in čas upravičenih odsotnosti z dela.

Delovni čas = efektivni delovni čas (ko se dejansko dela) + odmor + upravičena odsotnost z dela.

Polni čas je določen tedensko, pri čemer ne sme presegati 40 ur. To pomeni, da noben drug zakon ali kolektivna pogodba ne more določiti daljšega delovnega časa od 40 ur na teden.

ZDR-1 daje možnost da se kot polni delovni čas z zakonom ali kolektivno pogodbo določi 36 ur na teden. Ta možnost velja za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, kar pomeni, da imajo delavci na teh mestih enake pravice iz dela, kot če bi delali 40 ur na teden.

Preberite tudi Nezgoda na službeni poti se šteje kot poškodba pri delu.

Omejitev delovnega časa na 40 ur na teden pa ne pomeni absolutne tedenske omejitve. V primeru neenakomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa se namreč polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev, izjemoma pa celo v obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev.

Torej, največ 40 ur na teden lahko traja delovni čas, ki je enakomerno razporejen. Če je delovni čas neenakomerno razporejen ali se začasno prerazporeja, lahko traja več kot 40 ur na teden, nikakor pa ne več kot 56 ur tedensko; v drugem obdobju pa manj kot 40 ur na teden, tako da po preteku šestmesečnega obdobja v povprečju ne preseže 40 ur tedensko.

Preberite tudi Nočno delo med drugim prepovedano starejšim delavcem.

Pripravila: Anja Grahek

Povezava do članka: http://data.si/blog/2015/05/20/delovni-cas-delavec-ne-sme-delati-vec-kot-56-ur-na-teden/